Tudi glas gorenjske kulture

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. oktober 2007 / 06:00

Ob Glasovi 60-letnici, ki jo praznujemo v teh dneh in tednih, je ostala povsem neopažena še ena manjša, a ne nepomembna obletnica: že pozimi je minilo 40 let, odkar so pri našem časopisu 4. februarja 1967 - Prešernu na čast - prvič izšla Snovanja, "Glasovi pogovori o kulturi" ...

Dragoceno bi bilo vedeti, ali je kdo vsaj na kratko popisal vse, kar se je na Gorenjskem zgodilo na področju kulture po 2. sv. vojni? Kolikor je meni znano, takšne kronike ni. Ali pač: najdemo jo na straneh Gorenjskega glasa, ki je v vseh šestih desetletjih svojega izhajanja namenjal del svoje pozornosti tudi kulturi. Seveda tudi v GG niso zabeleženi vsi dogodki, največji (in ne nujno najboljši) pa gotovo. Kdor ne verjame, se lahko sam prepriča. Obišče naj Osrednjo knjižnico Kranj ali NUK v Ljubljani in prelista vse tam ohranjene letnike. Če bi izločil vse zapise in slike s področja kulture, bi jih bilo za nekaj knjig in to bi bila ta kronika. Zavedam se sicer, da tega ne bo nihče naredil, saj je nepraktično in v bistvu tudi nepotrebno. Sicer pa bo za lažjo dostopnost vseh svojih vsebin poskrbel GG sam. Kakor smo že omenili, se je direktorica Marija Volčjak odločila za digitalizacijo vseh letnikov. Če bog da, bo čez nekaj let ta gora papirja, ki je izšla od 1947 do 2007, stisnjena na eno ali več zgoščenk in opremljena z iskalnikom. Tako si bo lahko vsak in v vsakem trenutku ogledal, kaj se je dogajalo na Gorenjskem, v kulturi in sicer …

Digitalizacija GG bi bila tudi najboljša proslava vseh njegovih obletnic, njegov trajni in vsem dostopni spomenik. Dokler ga nimamo, pa pobrskajmo še malo po redkih ohranjenih letnikih že orumenelega časopisnega papirja. Med njimi najdemo tudi Snovanja, Glasovo kulturno prilogo. Ta izhaja že tretjič. Prvič so jo snovali v letih 1967-79, drugič 1989-2000, tretjič od 2005. Vsakič se je začela Prešernu na čast, februarja, datumi prvih izidov so 4. februarja 1967, 10. februarja 1989, 4. februarja 2005. Posvetimo se to pot prvim Snovanjem. V okvirčku na prvi strani, zgoraj desno, so zapisali:

»Pred nami je prva številka Glasovih pogovorov o kulturi SNOVANJA, za katera se moramo predvsem zahvaliti pobudi Kluba kulturnih delavcev v Kranju, izdajateljskemu svetu Glasa za razumevanje in materialno pomoč, še posebej pa za finančno podporo svetu za kulturo in prosveto občine Kranj. / SNOVANJA bodo kot rubrika Glasa izhajala šestkrat letno in bodo v prvi vrsti namenjena Gorenjcem, ki bodo v njih našli gradivo z vseh kulturnih področij, od splošnih in aktualnih vprašanj pa do umetniških in kulturno-znanstvenih prizadevanj posameznikov, institucij ter organizacij na Gorenjskem. / Hkrati želimo, da bi SNOVANJA postala središče in zbirališče gorenjskih kulturnih delavcev, pa tudi vseh tistih zunaj naše regije, ki lahko kakorkoli prispevajo h kulturnemu razvoju Gorenjske in njenih ljudi. Zato vabimo k sodelovanju! / Uredniški odbor«

Prav to so v naslednjih dvanajstih letih tudi počeli. Zakaj so v letu 1979 po 2. številki prenehali, mi ni znano? Kar so dotlej naredili, pa je hvalevredno. Razlika med prvimi in poznejšimi Snovanji je predvsem v tem, da so prva pisali in urejali zunanji sodelavci, med njimi nekateri najvidnejši takratni umetniki in kulturni delavci, druga in tretja pa pišemo predvsem novinarji GG sami, zunanji sodelavci so bolj izjema kot pravilo. Prva Snovanja so bila pravzaprav gorenjska kulturna revija. Če po šest snopičev na osmih do štiriindvajsetih straneh zložimo in zvežemo, dobimo prav to – revijo. Takratni časopisni papir deluje v primerjavi z današnjim bedno, vsebina pa je odlična.

V prvem uredniškem odboru so bili: Milan Batista, Slavko Beznik (takratni glavni in odgovorni urednik GG), Dušan Ogrizek, Bojan Pisk, Andrej Triler, Črtomir Zorec in Olga Zupan. V zadnjem pa: Jože Bohinc, Janko Krek, Andrej Pavlovec, France Pibernik, Tone Pretnar, Niko Trupel, Albin Učakar (odgovorni urednik), Črtomir Zorec in Olga Zupan. Slednja sta bila torej pri Snovanjih ves čas. V kazalu, ki so ga izdali ob desetletnici (8. februarja 1977) in še v vsakem letniku posebej, pa vidimo med sodelavci še druga ugledna umetniška in strokovna imena: Cene Avguštin, Valentin Cundrič, Peter Fister, Iztok Geister (Plamen), Vladimir Kavčič, Andrej Kokot, Pavel Lužan, Anka Novak, Valentin Polanšek, Ivan Sedej, Nejč Slapar, Tone Svetina, Rudi Šeligo, Jože Šifrer, Stanko Šimenc, Edo Torkar, Andrej Valič, France Vurnik, Franci Zagoričnik, Ifigenija Zagoričnik, Majda Žontar. (Omenjam samo tiste, ki se pojavijo večkrat.) Vsaka številka je bila opremljena z likovnimi in fotografskimi deli najboljših avtorjev tistih let. Če bi imenovali še te, bi jih bilo za več odstavkov …

Ko sem v zadnjem tednu že drugič (a šele prvič temeljito) prelistal prva Snovanja, sem bil prijetno presenečen nad bogastvom njihove vsebine. Zlasti nad množico dragocenih literarnih in likovnih prispevkov, pa tudi nad celo vrsto besedil, v katerih so opozarjali na bogastvo in izginjanje naše kulturne dediščine, ki se je začelo že takrat. Upajmo torej, da bo ta dragoceni kulturni opus, ki ga je omogočil predvsem takratni Glas, kmalu na vpogled tudi širšemu krogu bralcev.