Ideja naredi obliko

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju bo oktobra in novembra na ogled razstava del tržaškega umetnika Franka Vecchieta. Obiskali smo ga v njegovem ustvarjalnem okolju v Trstu. Odprtega in svetovljanskega, tako v ustvarjalnem izrazu, kot v pogledih na svet.

Vecchiet bi po slovensko pomenilo …

»Starc. Oče je izhajal iz mešanega zakona, njegova mama je bila slovenskega porekla in se je pisala Gombač, moja mama je bila prav tako Slovenka in se je pisala Tuljak. V zgodovini imamo v naši družini sama slovenska imena, edino italijansko je verjetno prišlo v času fašizma, ko so nas iz Starcev preimenovali v Vecchiete.«

Vaša rana mladost je vezana na vojni in povojni čas. Ste že takrat navezali prve stike s slikarsko umetnostjo?

»V šoli sem za profesorja imel Avgusta Černigoja, ki je v marsičem zaznamoval moja mlada leta. Nanj je vezano moje zanimanje za razstave, muzeje, za vizualno. Vedno je govoril, naj razmišljam likovno. Tako sem že od mladih let pred seboj imel dva svetova, besednega in vizualnega. Pogosto se niti ne zavedamo prisotnosti vizualnega sveta, ki nas obdaja, hkrati pa velja, da mislimo, razmišljamo in se spominjamo predvsem z besedami. Černigoj je bil tudi tisti, ki me je spodbudil, naj grem v svet. V Trstu lahko vidiš marsikaj, je dejal, a mnogo pomembnejše je, kar boš videl v svetu. Začel sem hoditi v Ljubljano, Benetke, v Urbino in naprej v svet, kjer sem videl, kaj delajo drugi in zaznaval razlike med nami in drugimi. Te so najbolj vidne v načinu življenja in v umetnosti, ki je zrcalo življenja in človeškega razmišljanja.«

Kot likovni ustvarjalec ste se usmerili v grafiko. Ta je bila nekako na pohodu ravno v času vašega likovnega zorenja, v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja …

»Grafika je verjetno »generacijska napaka«, zagotovo pa tudi način mišljenja. Ideja in upanje v demokracijo v Evropi je bila povezana z grafiko, s pravico do umetnosti, ki naj bi jo imeli tudi nižji družbeni sloji. V tej širši kulturi naj bi sodelovala celotna družba, grafika je namreč tudi cenovno vsem lažje dosegljiva kot na primer slika na platnu. Sam sem šel najprej študirat v Urbino, kjer sem se znašel v razredu lesoreza, v katerem so se zbirali levičarji in demokrati. To je bilo leta 1968, v času, ko je tudi Italijo zajela kulturna revolucija, oporečništvo … Lesorez ima tudi sicer skozi zgodovino vlogo nosilca ljudske kulture. Že od 15. stoletja je bil lesorez likovna tehnika širokih mas, medtem ko je bila na primer jedkanica tehnika aristokracije.

Po Urbinu sem že imel toliko poguma, da sem odšel v Ljubljano, s takratnim mednarodnim grafičnim bienalom in izjemnimi profesorji na akademiji eno glavnih mest za grafiko v Evropi. Bil sem izreden študent na ljubljanski akademiji, delal sem pri profesorjih Borčiču in Pogačniku, ki sta mi dala veliko. Naučila sta me tako tehničnega kot človeškega odnosa do umetnosti.«

Je bila Ljubljana na neki način tudi vaša povezava z matico Slovenijo?

»Absolutno. V Ljubljano sem šel tudi zato, ker sem začutil potrebo po moji matični kulturi, ki jo moram spoznat in prebavit. Kasneje sem začel razstavljat na grafičnih bienalih in imel tudi nekaj samostojnih razstav. Lahko rečem, da je Ljubljana zame postala nekakšna referenčna točka za moje nadaljnje delo. Kasneje sem šel v Pariz, kjer sem študiral, delal pri znanih mojstrih. Počasi se mi je odprla tudi pariška likovna scena in kasneje so me celo povabili, da sem predaval lesorez in sodobne grafične tehnike na Akademiji za likovno umetnost. Po nekaj letih sem se vrnil nazaj v Trst, v atelje, v katerem delam tudi danes.«

Vseskozi pa ste bili povezani tudi z nosilci kulture in umetnosti znotraj slovenske manjšine v Trstu. Grafična mapa, ki sta jo izdala skupaj s pesnikom Markom Kravosom je bila ob vašem celotnem dotedanjem grafičnem opusu tudi povod za vašo Nagrado Prešernovega sklada leta 1989 …

»Grafična knjiga z naslovom Mediteran je bila moje prvo večje grafično delo. Gre za skupno delo s pesnikom Markom Kravosom, on je napisal pesmi, jaz pa sem izdelal grafike. Spremno besedo je napisal Matjaž Kmecl, knjiga pa je izšla pri Tržaškem tisku. Vedno sem nekako živel na meji med besedo in likovnostjo, med slovensko kulturo in italijanskim svetom, med kontinentom in Mediteranom, med mojimi slovenskimi koreninami in večinskim italijanskim okoljem.«

V svojih umetniških snovanjih ste vedno šli v korak s časom, sodobna umetnost vam je bližja kot razni tradicionalizmi … Priimek Vecchiet je v nekakšnem nasprotju v zvezi z vašim pojmovanjem umetnosti, mar ne?

»Umetnost nekaj velja, dokler prinaša nekaj novega in je hkrati tolmač in zrcalo sveta, ki se spreminja pred nami. V bistvu je moje delo močno povezano s tradicijo, saj stalno razmišljam o renesansi in srednjem veku, kljub temu pa so rezultati mojega dela, upam da sodobni. Ne zanima me toliko oblika, ne zanima me ponavljanje istih modelov in oblik. Bolj me zanima ideja, ki je nosilec te oblike. Oblika se lahko spreminja, vendar je ideja umetnosti tista, ki je bistvena pri vsakem delu, tako v umetnosti kot v življenju.«

Pa vendar v sodobni umetnosti je oblika tista, ki je značilna za inovativnost, ki pa je danes glavni kazalec za to, da o nekem umetniku lahko rečemo, ta je pa dober. Ker je odkril neko novo obliko. Mnogi umetniki se s tem ne strinjajo oziroma jim je novi val v umetnosti nerazumljiv, češ da mu gre samo za dogodek, ne pa več za izdelek (sliko, kip …) sam. Kljub temu da je grafika vaša glavna umetniška usmeritev, pa se ne odrekate sodobnim izzivom. Kaj menite o tem?

»V modernizmu je prevladovalo mišljenje, da je oblika tista, ki je bistvena za umetnost, saj je že sama beseda likovna umetnost povezana z obliko. Tudi avantgardisti, med njimi Černigoj, so mislili, da je revolucija v umetnosti predvsem v revoluciji oblik, kar pa se je po mojem čez čas pokazalo za dolgočasno. V celem stoletju ponavljanje in iskanje nečesa, pri čemer ne vidimo konca, ne da pravega rezultata. Če pa stopimo nazaj v predmoderno dobo, vidimo, da je bila umetnost vedno povezava med obliko in idejo in mislim, da je prav to tista pot, ki jo moramo razumeti in spoštovati. Večji problem je, da se ideja stalno spreminja, ampak vedeti moramo, da se spreminjajo tudi materiali. Vse se hitro spreminja in ujeti ves ta svet je skoraj nemogoče. Nemogoče tako v likovni umetnosti, v kinematografiji, v gledališču, glasbi, celo v politiki …«

Če se še za trenutek vrneva v Trst. Več kot deset let ste bili dejavni kot vodja slovenske galerije v Trstu, kjer se je predstavilo več slovenskih avtorjev, ki ste jih zatem popeljali tudi v druge dele Italije … V kakšnem spominu imate to obdobje?

»Nekaj let sem bil likovni urednik za knjižne izdaje Založbe Tržaškega tiska, nakar so v Trstu odprli likovno galerijo, ki sem jo vodil deset let. To je bilo zelo aktivno obdobje mojega likovnega udejstvovanja. Z galerijo smo razstavljali tudi na mednarodnih umetniških sejmih v Bologni, Milanu in drugod, kjer smo promovirali tako slovensko kulturo in umetnost kot domače tržaške umetnike. Mislim, da je bilo v galeriji vsega skupaj kar 120 razstav, večina slovenskih umetnikov, pa tudi domačih in ustvarjalcev iz drugih delov Italije ter tujine, Francije, Švice … To plodno obdobje se je končalo nenadoma leta 1991, ko je prišlo v Evropi pa tudi v Sloveniji do političnih sprememb. Moje življenje se je takrat precej spremenilo, saj mi je prej galerija dala možnost, da sem spoznal veliko odličnih kiparjev, slikarjev, grafikov …, obiskoval sem jih v njihovih ateljejih, potem pa kar naenkrat konec. Na srečo so me v tistem času poklicali iz Benetk, če bi šel učiti na tamkajšnjo mednarodno šolo za grafiko. Posvetil sem se pouku, učil lesorez, kasneje tudi sodobne grafične tehnike …«

… in to počnete še danes?

»To počnem še danes. V tem času pa sem učil tudi v Rimu, Milanu, Parizu, prihodnje leto pa odhajam za nekaj mesecev v ZDA, kjer bom imel delavnice na dveh univerzah, bodisi o vsem tem, kar tudi sicer delam doma v svojem ateljeju, bodisi bom predaval o tem, kako vidim svet preko mojega umetniškega dela.«

Še vedno pa ste predsednik združenja mladih tržaških umetnikov imenovanega KONS.

»V Trstu smo imeli društvo likovnih umetnikov tržaškega in goriškega, ki je s časom za mlade postalo nezanimivo. Zato smo društvo preimenovali v KONS in vanj povabili številne mlade umetnike. Kot predsednik prejšnjega društva, sem funkcijo nadaljeval v novem, v katerem pa sem edini starejši umetnik. Društvo je zelo aktivno, prirejamo razstave, likovne kolonije, vedno nove likovne dogodke …«

Rekli ste, da mora slikarstvo izražati duh časa. Kje v prihodnosti vidite slikarstvo in likovno umetnost sploh?

»Likovna umetnost danes ni v krizi, kot nekateri menijo. Umetniki delajo marsikaj, zdi se mi celo, da umetnost ni bila nikoli bolj vitalna, kot je danes. V krizi je predvsem tolmačenje umetnosti, misel o umetnosti sami. Verjetno je v tem največji problem, ki ga je danes potrebno poglobiti in razširiti in ga iz dneva v dan tudi aktualizirati.«