Ko zmanjka besed (2)

Zjutraj sem šla po grapi navzgor. Ratitovec se je bleščal v jutranjem soncu in ptice so pele svojo veselo pesem. Nikjer ni bilo nikogar, pa vendar je bilo polno sledi ljudi, ki tukaj popravljajo, kar je uničila voda. Bager je čakal, da pride njegov lastnik, nasmejan, delavni fant, ki vse dneve premetava kupe kamenja v strugi, da bomo lahko spet mirno spali. Cevi so kot velike žile položene čez zemljo v pričakovanju, da po njih steče čista voda. Na ozkem delu nad vodo je pot pretrgana, potrebno bo veliko dela, da bo čeznjo spet lahko peljal tovornjak. Nikoli nisem razmišljala o hudournikih, še na kraj pameti mi ni prišlo, da bi tale majhen potok lahko kdaj pritekel v našo hiško. Čudila sem se možu, ki je ob vsakem deževju vzel kramp in šel po grapi navzgor. Mislila sem, da je to pač eno izmed opravil, ki jih dela iz ljubega veselja, tako »po moško«. Ko sem ga spraševala, kaj dela, je resno odvrnil, da dela kanale, da bo voda odtekala. Vedno je vedel, kaj se dogaja z vodo in v naravi. Meni, primestni deklini je bila takšna skrb nekaj povsem novega. Skorajda me je sram, da sem sedaj prvič zares začutila naravo. Brskanja po zemlji in tekanja po gozdu ne štejem za sobivanje z naravo, čeprav se mi je večkrat zdelo, da kar dobro shajava ena z drugo. Tokrat sem prvič začutila naravo kot nekaj živega, nekaj mogočnega, nekaj pametnega. Zelo mi je blizu, bolj kot kdajkoli, čeprav je delala škodo. Ko sem stala tam na bregu in gledala kupe kamenja, podrto drevje, odtrgane bregove in vodo, ki je tekla mimo struge, sem vedela, da ima narava vedno prav. Zares smo bebci, če mislimo, da lahko samo jemljemo in nič ne dajemo. Najbrž bo to komu zvenelo kot čustvena pripoved deklice iz sedmega be razreda ali kot vsem poznana pesem »mrtva reka«, ki jo je nekoč davno prepeval Marjan Smode. Narava je ranjena. Vsaj tako kot ljudje, ki smo občutili njeno moč. Po vseh teh dneh me tako najbolj žalosti dejstvo, kaj smo ji naredili. Zato ne iščimo krivcev. Naredimo kaj. Za začetek bi bilo spoštovanje dovolj.