Solzno nebo Auschwitza

V taborišču smo preživeli enega redkih deževnih dni na potovanju.

V za popotniške oglede zanimivem trikotniku Katowice – Krakow – Bielsko Biala, mestih na jugu Poljske, ki med seboj niso oddaljena več kot 70 kilometrov, smo si izbrali Krakow s čudovitim starim mestnim jedrom, Wadowice, rojstno mesto in hišo prejšnjega papeža Karola Wojtyle, ter zloglasno nacistično taborišče Auschwitz oziroma Oswiecim, kot se je ta kraj imenoval, preden so črn madež v njegovo zgodovino zabeležili nacisti. Ogledali smo si koncentracijsko taborišče, z dobro ohranjenimi zgradbami, v katerih so na ogled muzejske dokumentarne zbirke, medtem ko je nekaj kilometrov oddaljeni Auschwitz II v kraju Birkenau, kjer je bilo uničevalno taborišče, bil po vojni povsem porušen in je za ogled mogoče manj zanimiv. Če mi je v tem primeru sploh dovoljeno uporabiti besedi, kot sta zanimivo in manj zanimivo.

Auschwitz je bil ustanovljen že leta 1940 in si lasti marsikakšno »posebnost« v načinu uničevanja ljudi. Tu je gestapo prvič preizkusil »izjemno zmogljivost« smrtonosnega plina cianida, tu je poskuse na ljudeh delal zloglasni dr. Mengele, tu je umrlo več kot milijon ljudi, največ židov, in prav tu so nad vhodna vrata napisali Arbeit Macht Frei (Delo osvobaja). Razen nekaj zlotov parkirnine, vstopnine za ogled taboriščnega kompleksa ni. V stavbah so na ogled različni predmeti in dokumenti iz obdobja taborišča, je pa res, da bi muzejska postavitev potrebovala temeljito prenovo, saj je način predstavitve s slikami in panoji daleč od sodobnih trendov muzejske stroke. V zgradbah so paviljoni posameznih držav, katerih ljudje so umirali v taborišču. Našli smo tudi jugoslovanskega, ki 16 let po razpadu države nekako ne vzdrži več. Res pa je tudi, da že samo okolje, nekakšen uničevalski duh ubijanja, ki mi je vseskozi polnil glavo in dušil pljuča, ne potrebuje nobene multivizije. Kako enostavno je vse izgledalo. Živ človek v komoro, plin, truplo na voziček in v peč. Zala Julija je vseskozi z grozo opazovala stavbe od zunaj. Vstopila ni. V očeh sem ji videl strah? Čas, da ji povem kaj več o tem očitno še ni prišel.