Sosedje na kolesarjenju

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 26. september 2007 / 06:00

"Veliko klancev je v naši lepi deželici ... Do Ptuja so nekateri tako hudi, da gre človek še peš težko!" je po zaključku kolesarjenja iz Lesc na Ptuj pot komentirala Majda Dobrila Žan, članica ekipe devetnajstih Vrtačarjev, ki so se podali na kolesarski potep po Sloveniji.

Vrtačarji so zanimiva skupina, ki deluje že deset let. Začelo se je na Vrtači, kot se imenuje predel Lesc, kjer so sosedje vzgojili pristne medsosedske stike. Najprej so začeli skupaj praznovati rojstne dneve, novoletne zabave, skupaj so začeli pustovati, pa hoditi v hribe, na izlete, igrati tenis in namizni tenis. Skupina se je širila, tako da je danes pri Vrtačarjih že enajst družin, ne več samo leških, ampak prihajajo celo iz Kranja in Hrušice. In tako je padla ideja, da bi začeli še s kolesarjenjem. Odtlej se vsako leto podajo na vsaj en tridnevni kolesarski izlet po Sloveniji. Letos so si za cilj izbrali Ptuj. Glavni organizator Slavko Žan je, tako kot običajno, podrobno naštudiral pot, rezerviral prenočišča in pripravil program ogledov lokalnih znamenitosti. Naštudiral je vse, razen vremenske napovedi … In tako jih je od doma do Kranja neusmiljeno pral dež, tako da so bili, še preden so prekolesarili Gorenjsko, blatni do vrha glav in mokri do kosti … V skupini je bilo devetnajst kolesarjev, najmlajši Drejc ima komaj enajst let, najstarejši Marjan pa nekaj čez petdeset (šestdesetletnice pač še niso praznovali …). Začeli so v Lescah in preko Visokega in Cerkelj »napadli« Kamnik, kjer so si privoščili postanek in nato pot nadaljevali do Term Snovik, kjer so imeli rezervirana prenočišča v zasebnih apartmajih. Zjutraj so pot nadaljevali skozi Tuhinjsko dolino. »Vsi smo pričakovali muke pri vzponu na Kozjak, pa jih skorajda nismo doživeli. Na Vranskem smo si ogledali Muzej motorjev, nato pa kolesarjenje nadaljevali do jame Pekel, ki smo si jo seveda ogledali. Misleč, da je najhuje za nami, smo jo skozi Celje mahnili proti Ponikvi, kjer smo nameravali spati na bližnjem kmečkem turizmu. Vedeli smo sicer, da pokrajina od Celja do Poljčan ni ravna, a strmine, ki so nas pričakale, so bile za rekreativce našega kova hudo naporne. Vsrca nekaterih udeležencev se je proti večeru drugega dne skorajda naselil obup … Po uspešni bitki s Tuhinjsko dolino smo bili prepričani, da je najhuje za nami. A glej zlomka, najhujši breg se je pojavil pred nami že skorajda v mraku, tik pred Ponikvo. Hvala bogu so se naše dušice pomirile na kmečkem turizmu. Ob pomoči nekaj malega hrane in pa dišeče kapljice, seveda. Pa spanja nekaterih na senu,« je pot opisal Slavko. Naslednje jutro so napadali dalje. Klanci se niso dali, vrstili so se drug za drugim. Pred Ptujem so si ogledali kroge v žitu in srečni prikolesarili na cilj – na Ptuj, kjer jih je čakala nagrada – kopanje v Ptujskih termah. Skupaj so prekolesarili dobrih dvesto kilometrov, pot so zmogli vsi, od najmlajšega do najstarejšega, ves čas pa sta jih spremljala dobra volja in smeh. Sploh ker so vedeli, da jih nazaj na Gorenjsko čaka manj naporna pot - z vlakom. Slavko pa že kuje nove načrte, kam jih bo popeljal naslednjič. Takrat bodo vsi že v novih, enotnih kolesarskih majicah z napisom Vrtačarji, tako da bodo še bolj prepoznavni …