Dnevi groze v Železnikih

"Poskusila sem zadelati vrata trgovine, nakar sem opazila svoj avto, ki ga je voda že nesla po cesti proti cerkvi. Hitro se napotim po torbico v skladišče, pa nisem več mogla odpreti vrat. Ničesar nisem mogla rešiti, hvala bogu sem vsaj preživela," je pripovedovala poslovodkinja trgovine na Trnju Marija Tavčar.

Ko smo se minuli torek odpravljali v Železnike na vladni obisk, smo pričakovali vse prej kot hudo naravno katastrofo. Poplavljena cesta nas je ustavila že v Praprotnem, kjer so nam kasneje gasilci svetovali, naj se raje vrnemo v Škofjo Loko, dokler se še lahko. Poslušamo njihov nasvet, a je že prepozno. Voda je poplavila tudi cesto v najožjem delu soteske. Ne moremo ne naprej ne nazaj. A je k sreči reka tako hitro kot narasla tudi upadla, tako da smo se odločili, da pot nadaljujemo proti Železnikom, saj medtem izvemo, da jih bo vseeno obiskal premier Janez Janša, ki se je napotil čez Besnico do Dražgoš in se nato spustil na prizorišče groze. Tako so bili namreč po silovitem neurju s poplavami videti uničeni Železniki. Vladal je kaos, mnogi so iskali svoje avtomobile, ki jih je enega za drugim odplaknilo, ljudje so prestrašeni in prizadeti, objemajo bližnje, mnogi ne morejo zadrževati solz, nekateri ne morejo do svojih domov. Telefoni so mrtvi, mobilno omrežje prezasedeno, da bi lahko kogarkoli priklicali, Železniki pa odrezani od sveta.

Dan kasneje se je katastrofa pokazala v vsej svoji razsežnosti. Razdejanje, ki smo ga dan poprej videli pred Domelom, je presunilo vsakogar, še bolj pa je bil prizadet zgornji del Železnikov: naselja Racovnik, Trnje, Na plavžu in Jesenovec. Življenje v kraju se je ustavilo. Nad Železniki vsake toliko časa zakroži helikopter, na vsakem koraku gasilci, policisti, pripadniki Slovenske vojske, ki se spopadajo s posledicami neurja. Domačini v škornjih in do vratu umazani od blata iz poplavljenih hiš – teh naj bi bilo okoli 350 – izčrpavajo vodo, s samokolnicami odvažajo blato in mulj ter rešujejo tisto, česar voda ni povsem uničila. Njihovi obrazi so resni, mnoge oči rosne. Spomin na katastrofo je povsem živ. Ko jih povprašam, kako se je zgodilo, solz ne zadržujejo več. Priznam, v njihovi stiski so se oči orosile tudi meni in prepričana sem, da bi se vsakomur, ki bi jih obiskal dan po ujmi, ki je terjala tri smrtne žrtve.

»Take katastrofe ni zabeležila nobena kronika po letu 1300. Zgodilo se je v trenutku. Moja hiša je višje in je ni poplavilo, sem pa pomagal sosedu reševati avto. Najprej smo ga privezali z žico, a je popustila. Nato je voda naenkrat tako narasla, da nismo imeli več česa rešiti, razen sebe,« je pripovedoval Miran Benedičič z Racovnika. »Nimam besed,« nam najprej odvrne Blaž Škoda s Trnja. »Vse je zalilo, kuhinjo, bivalne prostore. Nekako se bomo že znašli. Mama in stara mama sta lahko rešili le sebe in se umaknili v zgornje nadstropje. Nemogoče je bilo karkoli narediti,« je pojasnjeval Blaž, ki je ocenil, da jim je neurje prizadejalo sto tisoč evrov škode. Njihovo sosedo Jožico Trojar je voda zalila do vratu: »Ravno sem poskušala zadelati ena vrata v kleti, skozi katere je že tekla voda, je odtrgalo druga vrata in v trenutku sem bila do vratu v vodi. Vesela sem, da sem sploh preživela,« se je spominjala s solzami v očeh.

Med najbolj prizadetimi sta bila prav Zali Log in Davča, kjer ceste po besedah župana Mihaela Prevca ni več. Dan po ujmi je bil od sveta še vedno odrezan Zali Log. Do tja se odpravimo kar peš. Cesta je na več odsekih poškodovana, pred odcepom za Martinj Vrh je sploh ni več. Nad Zalim Logom se je sprožil plaz, za katerega domačini domnevajo, da je zasul njihovo sokrajanko. Vaški fantje ob pomoči gasilcev iščejo pogrešano sosedo. Kasneje se je izkazalo, da zaman. Vmes naletimo na domačinko, ki gre k sosedi prosit za kruh, ker da ga je pri njih že zmanjkalo. A na poti nazaj v Železnike že srečamo slovensko vojsko, ki se prebija tja s hrano, vodo in je vsaj za nekaj časa olajšala stisko tamkajšnjih domačinov. Toda rane, ki jih je katastrofa prizadejala mnogim, bodo ostale. Za vedno.