Navade, ki ubijajo (4)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: Nasveti / torek, 18. september 2007 / 06:00

"Ti si kriva, ljubezniva, deklica neusmiljena, ti me raniš, ti mi braniš, da ne morem spat doma." (F. Prešeren)

Že naš vrli pesnik je obvladal eno izmed navad, ki uničuje odnose. Pa vendar je tako priročna in preprosta, da jo obvlada vsak. Reče se ji – valjenje krivde na druge … Kaj s tem dosežemo? Operemo sebe, si dvignemo vrednost, zmanjšamo vrednost drugemu, mu damo občutek krivde in ga tako ali drugače kaznujemo. Poglejmo nekaj besednih cvetk s tega področja. »Ti si kriva, da so otroci tako vzgojeni.« (Ubogi ata, ki to trdi, le kje je bil tistih dvajset let?) Zaradi tebe bom še zbolela. (Uboga ženska, katere zdravje je odvisno od drugih ljudi.) Žena je možakarja pahnila v pijačo. (Ubogi možakar, no vzorček je vsesplošno slovensko opravičilo). Delavci ne delajo, tako kot bi morali, zato imamo izgubo. (Ubogi šef, ki ima takšne delavce). Pa poglejmo sedaj naštete probleme. Otroci niso vzgojeni, nekoga ogroža bolezen, drugi je alkoholik in delo ne poteka tako, kot bi moralo. Krivce smo našli, kaj pa sedaj? Ali je zaradi tega problem kaj manjši in rešitev bolj blizu? So zaradi tega otroci bolje vzgojeni in delavci več delajo? Ko na nekoga kažemo s prstom, sprožimo pogosto samo obrambo. Napad in obramba pa pomenita vojno. Razlika med učinkovito komunikacijo in neučinkovito pa je tudi v tem – ali nas zanima krivec ali nas zanima problem. Če bi radi reševali problem, ki je naš skupen, potem se osredotočimo na problem brez poudarjanja, kdo je kriv. Če pa želimo samo pokazati na krivca, potem je rezultat nahranjen ego in en sovražnik več. Kako preprosto, kajne. Pa še en minus prinaša ta navada. Krivdo. Z občutkom krivde živi preveč ljudi. Nekateri si jo določijo kar sami, drugim jo določimo mi, vsevedni mali bogovi. Tudi zato je včasih težko živeti. Tudi zato smo Slovenci vodilni po številu samomorov. Namesto številnih oblik ljubezni izumljamo različne vrste krivde.