Amerika je dolgočasna, Slovenija ne

Tako bi lahko razumeli besede Sophie, Američanke s slovenskimi koreninami, ki je avgusta nekaj dni preživela v domovini svojih prednikov.

Ste tudi vi letos poleti na naših cestah opazili veliko število avtomobilov s francoskimi, nizozemskimi ali morda angleškimi registrskimi tablicami? Evropejci so Slovenijo v zadnjih letih odkrili predvsem na turističnem področju, enako pa velja tudi za ljudi z drugega brega velike luže.

Sophie Schottler, 23-letne študentke podiplomskega študija knjižničarskih ved iz ameriškega St. Paula v zvezni državi Minnesota, v Slovenijo morda nikoli ne bi bilo, če je njena mati Mary ne bi povabila s seboj na obisk sorodnikov, ki jih je sama v prejšnjih treh letih obiskala že dvakrat. »Z materjo sva najprej govorili le o potovanju v Evropo. Za Slovenijo me je navdušila z opisovanjem ljudi, ki jih je srečala na svojih dveh obiskih. Zame je bila to priložnost, da vidim vaše kraje na način, ki bi mi bil kot običajni ameriški turistki povsem nedostopen. Potovanja so moja šibka točka, ker bi rada videla veliko sveta, zato ni bilo treba veliko, da me je prepričala,« pravi dekle z brezhibnim ameriškim nasmeškom.

Njene korenine so na Senici

Sophie je predstavnica tretje generacije potomcev Slovencev, ki so se ob prelomu 19. v 20. stoletje odločili boljše življenje poiskati v Ameriki. Ker je tole medvoški časopis, o njej ne bi pisali, če ne bi bila na neki način povezana s kraji, v katerih živimo. Njen praded France Košenina se je leta 1871 rodil pri Mihelaču na Spodnji Senici. Po služenju vojaškega roka v avstro-ogrski vojski je nekaj mesecev delal v papirnici Goričane, nato pa leta 1896 odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko. Potovanje od Slovenije do Minnesote, kamor je odšlo precej Slovencev, je trajalo dva meseca. Najprej je pomagal na nemških kmetijah, ko pa je zbral dovolj denarja, si je kupil svojo. Na eni od kmetij, na katerih je delal, je spoznal ameriško Nemko Katherine Wehseler in se z njo leta 1906 poročil. Rodilo se jima je devet otrok in eden od njih, Sophijin ded Tony, je leta 2005 pri 84 letih obiskal domovino svojega očeta. »O Sloveniji pred mojim obiskom nisem vedela veliko, le to, da je ena od držav, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. V osnovni šoli smo pri nekem projektu morali raziskati svoje korenine, zato že dolgo vem, da je bil moj praded iz kasnejše Jugoslavije. Dogodkom, ki so privedli do samostojnosti Slovenije, nisem sledila in do materine prve omembe obiska v letu 2003 po pravici povedano nisem vedela, da država sploh obstaja. Tega, da nisem pomislila na morebitne sorodnike, ki bi še lahko živeli tam, ni treba poudarjati,« je samokritična Sophie.

Enoličnost proti edinstvenosti

Minnesota je zvezna država na srednjem zahodu ZDA, leži ob zahodni obali Velikega jezera, na severu meji s Kanado in je dežela prerij in valovitega, z gozdom poraslega gričevja. Prerije že dolgo niso več romantični pašniki velikih čred bizonov, pač pa so postale velikanska polja, na katerih gojijo predvsem koruzo, pšenico in sojo. Po Sophijinih besedah se pokrajina ne more primerjati s slovensko. »Na Slovenijo imam lepe spomine zaradi njene lepote in raznolikosti. Vsem govorim, da sem videla gore, zelene hribe, jezera in morje v vsega treh dneh in da so bili kraji vsi po vrsti zelo impresivni. Če bi v Ameriki potovala po Minnesoti ali velikem delu ZDA, bi bilo povsod enako: veleblagovnice Wal-Mart in Target ter restavracije McDonald's. Edine stvari, ki bi se morda spreminjale, bi bile pokrajina ter odnos ljudi in politika. V Sloveniji se zdi, da sta vsako mesto ali regija povsem edinstvena,« je po vrnitvi domov zapisala v enem od elektronskih sporočil.

Slovenci imate znanje

Minnesoti ne pravijo zaman dežela 10 tisočih jezer, saj na površini enajstih Slovenij večjih naštejejo več kot 11 tisoč. Ko omeniš, da sta pri nas pravi jezeri le dve, Bled in Bohinj, na obrazu Minnesotčanov ni zaznati kakega navdušenja. Izraz na njem se spremeni, ko na primer Bohinj vidijo na lastne oči. »Pri nas bi bila vsa obala pozidana, vse hiše bi imele pomole in čolne, s katerih bi ljudje kukali k sosedom,« pravijo. Tudi drugi deli Slovenije iz njih izvabijo podobna opažanja. »Najbolj mi je bilo všeč v Piranu na Obali in v prelepem Triglavskem narodnem parku. V obeh primerih sem čutila mir, ki ga v vsakodnevnem življenju doma ne doživim,« pravi Sophie. Boljša od ameriških sta tudi primorsko vino in gorenjska pica ter še nekaj, na kar sami morda nikoli nismo pozorni. »Opazila sem izobraženost, ki jo imate Slovenci v primerjavi z mano. Vsi ste zelo na tekočem s političnimi razmerami po svetu, veliko veste o zgodovini ne samo Slovenije, pač pa tudi drugih dežel. Včasih se mi zdi, da celo o Ameriki veste več od mene. Z mamo sva se po odhodu pogovarjali o ameriškem sistemu, ki sem ga bila deležna jaz, in vašem sistemu izobraževanja. Zdi se nama, da vas Slovencev zgodovina, politika, geografija in ostale stvari ne le zanimajo, pač pa se vam zdijo tudi zelo pomembne. Meni in velikemu številu drugih ameriških otrok se učenje zgodovine ni zdelo pomembno, zato se zanjo nisem nikoli zanimala. V Ameriki obstaja prepad med tem, kar nas učijo, in vedenjem, za kaj je to znanje pomembno. Imam občutek, da Slovenci to veste,« dodaja diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki bi se v Slovenijo vrnila, saj je ogleda vrednih krajev še ogromno, sorodnike pa bi tudi še kdaj rada srečala. »Želim si le, da bi bilo potovanje do ljubljanskega letališča cenejše,« zaključi.