Črna noša s petelinčkom

"Črna noša", prepoznavna po svoji visoki beli peči, zavezani na petelinčka, in največkrat črni dvodelni obleki, je med ljubitelji t. i. narodnih noš poznana tudi kot "meščanska" ali "ljubljanska" noša, a noben od uveljavljenih izrazov ni prav točen.

»Črna noša«, ki jo uvrščamo med t. i. narodne noše – kostume, s katerimi nosilci izpostavljajo svojo pripadnost slovenstvu ali ožjim lokalnim skupinam, namreč nikdar ni bila običajna le v mestih, še zdaleč ne le v Ljubljani, prav tako pa pogled v razvoj tega oblačilnega videza kaže, da tudi ni bila povsem črna, saj so bili poleg bele peče in belih nogavic tudi drugi oblačilni kosi pogosto sicer temne, a ne črne barve. Prav zato izraz »črna noša« pišemo v navednicah.

»Črna noša« se je kot pražnja (pre)obleka začela razvijati v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V tem obdobju se je kmečko prebivalstvo tudi po oblačenju vse bolj približevalo mestnemu, kar se je kazalo predvsem v krojih in materialih oblačil za posebne priložnosti. Spremenjene družbene in gospodarske razmere so namreč omogočile, da so ženske nižjih slojev do takrat značilno krilo z modrcem, narejeno iz domačih materialov, zamenjale za dvodelne obleke, sestavljene iz krila na pas in oprijete bluze ali jope oziroma kočemajke, sešite iz industrijsko izdelanega blaga. K temu poenotenemu oblačilnemu videzu, ki se je sprva uveljavil v večjih mestih, nato pri mlajših kmeticah iz krajev blizu pomembnejših cest in mestnih središč, naposled pa po večjem delu Slovenije, je navadno sodil tudi predpasnik, ter usnjeni ali sukneni čevlji, nekdaj splošno razširjeno pokrivalo – pečo, pa so zamenjale raznobarvne rute iz bombažnega, volnenega in svilenega blaga. Med oblačilnimi materiali, ki so bili kmetom ob koncu 19. stoletja dosegljivi in so hkrati ustrezali njihovemu okusu lepega in modnega, so prevladovale tkanine temnih barv, kot modna je bila posebej dobro sprejeta predvsem črna barva, ki je bila priljubljena celo pri nevestah.

K temu poenotenemu oblačilnemu videzu so ženske v drugi polovici 19. stoletja začele dodajati sestavine, ki so od tedanje splošne oblačilne mode odstopale. S tem so ustvarile »črno nošo« - rezultat sožitja tedanje oblačilne kulture in nekaterih prvin oblačenja, ki so bile značilne za kmečki stan in jih takrat niso več oblačili. Zanimanje za pretekle načine oblačenja se je pojavilo ob narodnoprebudniških idejah slovenskih intelektualcev in sredi 19. stoletja začnemo slediti zanimivemu pojavu, saj so kmetje začeli na eni strani vedno bolj opuščati svojo »tradicionalno« nošo, na drugi strani pa so ob posebnih priložnostih tudi meščani začeli poustvarjati oblačilni kmečki videz prve polovice 19. stoletja ter s tem dokazovati pripadnost slovenskemu narodu in slovenski ideji. Oblačenje kmeta je namreč veljalo za najbolj slovensko.

»Črna noša«, kakršno so ob koncu 19. stoletja in do let med obema vojnama ženske v mestih in na podeželju nosile, je bila sestavljena iz naslednjih oblačilnih kosov: krilo in tesno zapeta bluza navadno črne barve, eno ali več spodnjih kril, peča, neobvezno predpasnik in v hladnejšem vremenu tudi priležna jopa iste barve, nogavice, čevlji na vezalke in med obema vojnama tudi s paščkom, sklepancem, na katerem je bila po vzoru že prej oblikovanih »narodnih noš« navadno privezana pentlja, in nakit ter drugi dodatki. Vrat in zapestja je pogosto krasil še rob belih čipk.

To je bila torej krojno in barvno tista oblika poenotenega načina oblačenja kmečkega človeka, ki se je vsaj od 70. let 19. stoletja uveljavila po vsem slovenskem ozemlju in tudi onkraj meja, obleke iz svile in drugih sijočih ter gladkih industrijsko izdelanih materialov pa so bile razširjene v mestih in njihovi okolici. Ena glavnih značilnosti sta prav peča in sklepanec – prvini starejšega kmečkega oblačilnega videza, ki so ju ženske dvodelni črni oziroma temni obleki dodale ob posebnih priložnostih. Takšno nošo so ženske vse do obdobja med obema vojnama v mestih in na podeželju nosile ob cerkvenih praznikih, kot so bile telovske procesije, žegnanja, birme ipd., na narodno zavednih manifestacijah in drugih posebnih priložnostih, tudi porokah.

Eden najbolj prepoznavnih elementov »črne noše« je prav bela peča, zavezana na petelinčka. Čeprav taka oblika vezave peče danes velja za »najbolj slovensko«, se je uveljavila dokaj pozno, šele v 70. letih 19. stoletja, prav v kombinaciji s »črno nošo« in takrat, ko se je začel proces revitalizacije preteklih načinov oblačenja. Za zavezavo na petelinčka je morala biti peča precej poškrobljena, ženske pa so ob pomoči drugih žensk vogale v petelinčka pritrdile z bucikami, sponkami in celo šivi. Poleg peče so bili pri »črni noši« nepogrešljivi tudi sklepanci in različen zlat ali srebrn nakit oz. šmuk, kakor so mu rekli na Gorenjskem, ki je pričal o premožnosti posameznih žensk.

»Črna noša« nima posebnega moškega pandana, saj so kmetje in meščani od konca 19. stoletja naprej, ko se je »črna noša« razvijala, tako za vsakdanjik kot za praznik nosili kombinacijo, ki jo v osnovnem kroju za moške obleke poznamo še danes: dolge hlače, telovnik in suknjič. Na sodobnih folklorističnih prireditvah moški spremljevalci »črnih noš« kot kostum najpogosteje prevzamejo moško »gorenjsko narodno nošo«.

Po prehodu v 20. stoletje se je poenoten način oblačenja razvijal naprej, dotedanja do tal segajoča in široka krila ter tesna vrhnja oblačila pa so začela nadomeščati ožja in tudi krajša krila in ohlapnejše bluze. Modo zoženih pasov in steznikov so zamenjala udobnejša oblačila novih materialov in predvsem živahnejših barv, ki so jih sprva oblačile mlajše ženske v mestih ob prazničnih dneh, do druge svetovne vojne pa se postopoma uveljavijo tudi pri vseh drugih.

»Črna noša« je danes sicer precej redek, a nepogrešljiv kostum vse bolj številnih ljubiteljev »narodnih noš« na različnih turističnih, folklorističnih in drugih prireditvah in kot taka v sodobni družbi ostaja prisotna še danes.