Zgodba s srečnim koncem

Vrsto let sem z zaprtimi očmi hodila mimo sreče, ki je ležala ob poti

Z Urško se poznava že dolgo vrsto let. V Slovenijo je prišla iz Bosne, skupaj z mamo (Slovenko), ko se je ta v dokaj nasilnih razmerah ločila od svojega moža. Kar nekaj časa sta potem živeli pri raznih stricih in tetah, dokler se nista osamosvojili. Urška je imela še v srednji šoli nekaj težav s slovenščino, vendar so to bili časi, ko so bili nekdanji jeziki enakopravni in ji zaradi tega nihče ni ničesar očital. Verjetno so se bali, da bi jih kdo obsodil, da delajo proti sistemu, se danes včasih majčkeno poigra z besedami Urška.

Prešeren je bil tudi »kriv«, da si je dala spremeniti ime in priimek. Ko je brala Povodnega moža, ji je padlo na pamet, da se njeni sošolci nenehno trudijo, da si zapomnijo njeno prvotno osebno ime, ki je bilo dolgo in nenavadno za okolje, v katerem je poslej živela. Ko je o tej ideji razpredala z mamo, je bila ta zgrožena in se sprva ni dala pregovoriti. »Mogoče se je bala, da bi naju kdaj dosegla očetova roka in bi bila potem kaznovana še zaradi moje muhavosti,« sklepa Urška. Odraščala je kot nekakšna dvojna osebnost: na zunaj je poskušala biti enaka vrstnicam, v srcu pa je še zmeraj nosila spomine na najrazličnejše običaje, prepovedi in manire, ki so ji jih vcepljali v glavo v zgodnjem otroštvu. Zaradi tega je bila velikokrat razdvojena, v precepu, razočarana in celo depresivna. Vendar se je znala vzeti v roke in zato se je redkokdaj zgodilo, da so prisotni opazili, da v njej nekaj »vre«.

Kljub temu da sem bila, na videz, zelo živahno dekle, sem bila v duši dokaj plaha, negotova in nisem znala zaupati lastni presoji, kaj je prav in kaj ne. Najbolj se je to kazalo v mojem odnosu do moških. Tista leta, ko so se v meni prebujale ljubezni, so bila peklenska,« se nasmehne, medtem ko sva jo, dokaj zasopli, ubirali navzgor proti vrhu Blegoša. Nekaj zadoščenja je dobila v dejstvu, da ji je šlo učenje gladko od rok in da je že zdavnaj presegla mamine želje, da bi postala šivilja. »To, da bi znala sama šivati, je bil mamin sen, kar pomnim. Meni pa ni bilo do šivanke, niti do sedenja za šivalnim strojem. Spominjam se večera, ko sva z mamo sedeli pred bungalovom v Poreču, jaz pa sem ji povedala, da želim študirati ekonomijo. Vrglo jo je z ležalnika, nekaj časa sploh ni mogla dojeti, kaj sem ji rekla. A ni bilo dovolj, da sem tolerirala tvoje muhavosti, ko si se vpisala na gimnazijo, mi je očitala med jokom. Mama je bila namreč prepričana, to je prinesla še s seboj iz Bosne, da sta znanje in študij za žensko prekletstvo, da me zaradi mojih odločitev noben fant ne bo maral, skratka, da bom ostala »stara devica«. Nisem ji mogla dopovedati, da so v Sloveniji drugačne razmere, nenazadnje smo takrat živeli že v poznih sedemdesetih letih,« pripoveduje Urška.

Ker je bila edinka, ni imela nobene štipendije, to pa je pomenilo, da je morala poprijeti za vsakršno delo, ki ji je prišlo pod roke. Nekaj mesecev sva v nočnem času v neki tovarni celo skupaj pakirali Vitergin, in zjutraj, ko sva končali, sva bili na smrt utrujeni. Toda neka čudna sila naju je gnala naprej, da sva vztrajali, kaj drugega nama ni niti kazalo, saj sva bili obe odvisni le od dela svojih rok. Takrat sva se tudi spoprijateljili in v dolgih nočnih urah sva si zaupali marsikaj, kar si drugače verjetno ne bi. Ko sem se poročila, kar se je zgodilo kmalu za tem, sva za nekaj let izgubili stike. Urška je za nekaj časa celo prekinila študij, da si je z delom nabrala malo denarja, kakšno leto je živela z moškim iz prekomorskih držav, vendar se tista zveza ni ravno obnesla, ker je ravnal z njo podobno, kot so ravnali z njeno materjo v Bosni.

»Ni mi še bilo trideset let, ko sem spoznala, da se obešam na napačne moške,« je dejala. »Eni so bili luzerji, drugi stremuhi, tretji so želeli imeti ženo in kup otrok ter »živeti srečno do konca življenja«. Redko kdo, če sploh kdo, pa bi mi tudi v zvezi dopuščal osebno svobodo, ki sem jo potrebovala enako, kot potrebujemo dihanje in hrano, da preživimo.« Potem je v čakalnici svojega zdravnika (imela je ravno hude napade migrene) spoznala Petra. Bila sta si všeč in že čez nekaj mesecev sta se tudi poročila. »Na začetku je bilo kot v pravljici. Njegovi so nama izdatno pomagali, da sva po lepi slovenski navadi zgradila hišo, in ker sva imela oba dobri službi, nama ni ničesar manjkalo. Le otrok ni bilo, zaradi česar sem se nenehno žrla in padala v depresije …«