Cajne, cambuhi in koši

Pletena košara ali kot ji rečemo tudi cajna, je proti koncu 19. stoletja sedemnajst let staremu Janezu Košnjeku, Karvovemu s Spodnje Bele, začela prinašati prve krajcarje.

Ali se je že poprej pri hiši kdo ukvarjal z izdelovanjem cajn, moja sogovornica Francka Rozman ni vedela povedati. »Tukaj v naši hiši pri Karvu se je vse skupaj začelo in potem se je pletenje cajn razširilo po vsej vasi. Dva Janezova brata sta se priženila, eden h Kocmanu, drugi k Medetu, sestra pa k Ahcu na Srednjo Belo in potem se je pletenje cajn začelo tudi v teh hišah.« Od dvanajstih hiš na Spodnji Beli se ni pletlo samo pri treh.

Lovro Markun, Boštetov s Srednje Bele, je takole vedel povedati: »Pri nas je zgodovina taka. Moj oče Lovrenc, ki je bil rojen leta 1885, je kot dvanajstleten fant služil za pastirja pri Snescu in Čarmanu na Spodnji Beli. Pri Snescu so že delali cajne in tako se jih je naučil tudi moj oče. Tako je nekega dne prinesel domov tisto cajno, cambušček, pa mu je oča rekel: »Tou pa glih za en kuri gnejzd.« Zimski meseci, ko na poljih ni bilo dela, so bili kot nalašč pripravni za takšna dela, ki so jih opravljali v hiši na toplem. Francka Rozman, Karvova, pravi, da so se kar iz več hiš še med obema vojnama in tudi po vojni, ko še ni bilo televizije, sosedje dobivali pri njih, da so pletli cajne, nekatere ženske pa so tudi pletle nogavice ali jopice.

S cajnami ni bilo ravno velikega zaslužka, bilo pa je pri Snescu na Spodnji Beli eno zelo pridno dekle, ki je v zimi, dve leti po drugi svetovni vojni, spletla toliko cajn, da je potem z zaslužkom lahko kupilo balo za poroko. Leskove palice, iz katerih so delali cajne, so morali nasekati v jeseni, ko se v njih ni več pretakal sok. V mlaju niso smeli sekati. Kjer so v ravnini grmovja povečini sekali za butare, je bilo treba po palice oditi drugam. Karvovi so hodili ponje z vozom v Kokro, na Jezersko, iz okolice Svetega Jošta in Besnice pa jim je palice pripeljal sorodnik. Boštetov Lovro, ki je cajne delal vse do pred kratkim, je palice hodil iskat k Sveti Ani v Podljubelj, v Besnico, v Podpulfrco pri Škofji Loki, v Poljansko dolino in tudi v Selško dolino. Tam je od Zali Loga do Podrošta obhodil vsa mesta, kjer je rasla leska. »V enem grmovju sem jih nasekal 18 in to res lepe in dolge,« je povedal. »Med temi, ki so delali cajne, je bilo tudi nekaj »fovšarije«. Vsak je imel svoj kot, svojo skrivnost, kje rastejo najboljše palice,« je povedala Francka Rozman. Najboljše so bile tiste leskove palice, ki so bile sive barve. Takšne so ponavadi rasle na sončnih krajih in so imele goste letnice. Debele so morale biti več, kot je debel »štil« za grablje. Od takšnih palic se je potem dalo dobiti tri, tudi štiri plasti dolgih trakov – viter. Osrednji del palice, tako imenovani osredek, pa je služil za obod in za ročaj. Palice je bilo treba najprej olupiti, jih zarezati z nožem, nato pa so jih na kolenih upogibali toliko časa, da se je palica v dolžini razklala. Močnejše palice so upogibali v kakšni priročni napravi. Težja je bila izdelava količev. Za izdelavo le-teh so peč podkurili z butaro in zatem, ko je bila peč dovolj vroča, so vanjo potisnili leskove palice, da so se oparile. Parjenje palic je moralo trajati ravno pravšnji čas. Palice, ki so bile še pošteno vroče in se je iz njih še kadilo, so upogibali z rokavicami. Začetek izdelave cajne se začne s postavitvijo osnovnega ogrodja, to sta ročaj in obod. Na obeh stičiščih so jih povezali s tanjšimi vitrami. V to opletje so najprej zataknili dva količa, ki sta določila cajni obliko. Francka pravi, da se s prvima dvema rebroma določi, koliko bo cajna vampasta. Potem so zataknili še naslednje količe ter začeli med njih prepletati vitre. Pletenje se konča na dnu. Na dan so po navadi naredili dve cajni. Kupci so včasih prihajali z vseh koncev, saj je bila cajna na kmetiji nepogrešljiva za prenašanje poljskih pridelkov in tudi za nošenje malice je prišla prav. Med kupci je bil tudi en Ribničan, ki je cajne poceni kupoval in jih potem znatno dražje prodajal naokoli. Z Zgornje Bele je Frbežar, ki je tudi pletel cajne, le-te s kolesom razvažal naokoli in sicer tako, da jih je cel kup navezal sebi na hrbet. Čeprav so bile nove cajne lepe in snažne, pa jih niso nikoli uporabljali, da bi v njih nosili jedi k žegnju. »Tudi reveži niso z njimi nosili k žegnju, ker bi bilo to preveč ponižujoče,« pravi Francka.

Cajne so, predvsem kmetje iz Bitnja, nosili tudi v popravilo, ker dno, ki je večinoma na tleh, sčasoma zgnije. »Ata so se jih prav bali, tako da so rekli, da bi bilo manj zamudno, če bi jim spletli nove cajne. Ampak včasih je bilo vsake cajne škoda. Včasih se je vse »šparalo«,« pravi Francka. Poleg potrebe po cajnah in koših so na kmetih rabili tudi gnojne koše za na voz. Te so pletli pri Medetu na Spodnji Beli. Za pletivo so največ uporabljali smrekove veje. Takšen gnojni koš je bil dolg tri metre, visok pol metra in na vrhu širok nekaj manj kot meter.

Pred četrt stoletja je pletenje cajn v osnovni šoli Matije Valjavca v Preddvoru začel najprej poučevati Jože Štefe, Bevčkov s Srednje Bele, od leta 1984 pa vse do leta 1999 pa je učence to rokodelsko veščino učil Matija Zupan, Vogrjev s Srednje Bele. Janez Planinc, ki je v tem času vodil to interesno dejavnost na šoli, pravi, da je bilo vsako leto pri krožku od devet pa tudi do petnajst učencev. V prvih letih delovanja so za Gorenjsko turistično zvezo celo izdelovali cajnice kot turističen spominek.

O tradiciji pletenja cajn in košev na Spodnji, Srednji ter Zgornji Beli torej lahko glede na ustno izročilo govorimo, da traja že vsaj 120 let. V drugih vaseh pod Storžičem se ta rokodelska dejavnost ni prijela. Le v Hrašah in Bašlju se je redek posameznik po drugi svetovni vojni spoprijel s to obrtjo. Danes tudi na vseh treh Belah pletejo cajne in koše le še pri nekaterih hišah. Na Spodnji Beli plete še osemdesetletna Nežka Žibert, Tičarjeva, ki rada pove, da je za pletenje cajn treba imeti pridne roke in veselo srce.