Pivo celi kamp

Šator gut. Morgen, sjutra recepce ...

Dušen tam, waser tam … »Se še kje dobi pivo?« ob pozni večerni uri še vprašamo obilnega možakarja pred vrati kampa Zlatni Piesky na severovzhodnem obrobju Bratislave. Ko me je pred dnevi prijatelj vprašal, ali kamp, kjer je pred tridesetimi leti šotoril s starši, še obstaja, mu takoj potrdim in dodam, da je razen nekaj novih na hitro narejenih montažnih terasa-barov najbrž še vedno tak, kot je bil nekoč. Kaj hitro smo namreč ugotovili, da tega kampa še ni srečal tuj kapital. »Mate kaky bar otvoren? Gde pivo?« še enkrat poskusim v slovensko-slovaški latovščini. »Pivo celi kamp,« je mahajoč nekam v daljavo v smeri luči prepričljivo izstrelil nočni vratar kampa. Za nami je namreč okrog deset ur vožnje in nekaj manj kot 500 prevoženih kilometrov. Kako se torej ob kurjih bedrih pripravljenih od doma ne bi prilegel tudi pristen slovaški pirček. Še posebej so nas v žejo spravili Avstrijci, ki so nam kakih 130 kilometrov pred Dunajem pripravili osemkilometrsko zožitev avtoceste na en pas.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj »cestarji« avtoceste s takim veseljem popravljajo ravno poleti sredi največje turistične sezone, ko se reke turistov valijo s severa proti jugu in obratno. Še slabše je bilo letos ob končnicah na drugi strani Avstrije na turski avtocesti. Samo poskusi naj še kakšen Avstrijec ob koloni v Sloveniji razočarano razlagat v kamero tv dnevnika »Das ist katastrofe hier in Slovenien.« V resnici se ne razlikujejo dosti od nas, v Radovljici bodo na primer zastoji naslednji dve leti. Kljub vsemu smo prvi dan uspeli prevoziti načrtovano pot do Bratislave. Skratka zapeljemo se v kamp in šotore postavimo v neposredno bližino pivske terase z imenom Gozdovsky dvor. (prihodnjič: Dobra kobila je bila Zuzana)