Sedmica: Cestna mora

Dan: nedelja. Čas: nekaj minut čez dvajseto uro. Kraj: vzhodna ljubljanska obvoznica med predoroma Golovec in Strmec. Dogodek: prometna nesreča, zaradi katere umre sedem ljudi. Samo nekaj ur pred tragičnim dogodkom se je na istem odseku zgodila nesreča, v kateri se je pet ljudi lažje poškodovalo, eden pa huje. Teden dni pred navedenima dogodkoma so na železniškem prehodu v Cirkovcah umrli trije ljudje. Med njimi štiriletna punčka. Morija na slovenskih cestah se torej nadaljuje. Kdo in s katerimi sredstvi je prometne udeležence sposoben zavarovati pred hudo telesno poškodbo in smrtjo? Višja kazen za tiste, ki kršijo pravila igre in ogrožajo tuja življenja, je lahko samo eden od ukrepov. Vsaj po mojem mnenju bi delno (ali celo bistveno) zaleglo tudi, če bi nadzorne kamere nadomestili živi ljudje, se pravi, policisti. Jasna in nedvoumna prometna signalizacija, še zlasti na avtocestnih odsekih, na katerih potekajo obnovitvena dela in na železniških prehodih, pa je za moje razumevanje stvari tako samoumevna, kot je samoumevno, da za nedeljo pride ponedeljek. Kdor te samoumevnosti ne razume, v prometno družbeno realnost ne more biti vpleten. Pri čemer nimam v mislih neposrednih udeležencev v prometu, torej voznikov in pešcev, pač pa odgovorne na prometnem ministrstvu, pri Dars in tudi na notranjem ministrstvu. Povedano precizneje, za varnost v cestnem prometu je (poleg neposrednih udeležencev) v prvi vrsti odgovorna vlada. Tudi takrat, ko deli gradbena dela in koncesije.

Še zlasti pomembno je, da se svojih pravic in dolžnosti zavedamo v času pred začetkom šolskega leta, ko bodo na cesto stopili novi neizkušeni udeleženci cestnega prometa.

Po drugi strani je treba priznati tudi dejstvo, da število mrtvih v prometnih nesrečah od sedemdesetih let prejšnjega stoletja kljub vsej kritiki in pozornosti javnosti vendar upada. Tako izstopa leto 1978, ko so na milijon prebivalcev na slovenskih cestah umrli kar štiristo trije ljudje. Pri čemer je za realnejšo predstavo treba pomisliti še na takratno in sedanjo gostoto cestnega prometa. Razen tega ni bila Slovenija nikdar v samem vrhu smrtnih žrtev cestne histerije. Niti v primeru najmlajših žrtev, ne.

Kajpada, sorazmerno upadanje prometnih nesreč s smrtnim izidom ne more biti uspavalno sredstvo odgovornih za varnost v cestnem prometu. Nasprotno. Po vstopu Slovenije v Evropsko zvezo in v Nato ter po prevzemu evra, bi lahko postala varnost v cestnem prometu prvovrstni vladni izziv (in ne ekskluzivni izziv ministrstva za notranje zadeve), ki bi se skladno dopolnjevala z nacionalnim projektom višje rodnosti. Nenazadnje nas je Slovencev premalo, da se tja v tri dni pobijamo po cestah.

Hja. Ne glede na omenjene pozitivne trende, pa mi razumevanje narave novinarskega dela vendar ne dopušča, da stvari zaključim s hvalo in se že lep čas sprašujem, komu ali čemu služijo radijska sporočila voznikom, za katerim grmom nanje preži zajec oziroma radar. V zvezi s tem se sprašujem tudi to, kako na tovrstna radijska obvestila gledajo na policiji in še, ali policisti po objavljenem obvestilu radar vendar premaknejo za drug grm? Je pa res, da za zdaj in s tem v zvezi policijskih pritožb nisem registrirala.