Zlati časi brez spodnjih hlač!

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 31. avgust 2007 / 06:00

Včasih je bilo življenje daleč od idile, o kakršni beremo v večerniških povestih.

Pa še ena pripoved: »Pri nas doma nas je bilo deset. Kmetija je bila zelo velika, imeli smo celo 16 govedi. Trije bratje so umrli še kot dojenčki. Mama je za vsakim zelo jokala. Jesti smo imeli dovolj. Spominjam se, da so bratje, celo do vstopa v šolo, nosili le srajčke. Spodaj pa nič. Tudi jaz sem vzela vdovca. Njegova žena je prav tako kot mnoge druge umrla pri porodu. Nekakšna zastru­pitev ali kaj. Imela sem že krepko čez trideset let, ko me je prišel snubit. Mama mi ga je zelo branila. Ne tišči v tisto hišo, saj vidiš, da ima najraje svojo mamo. Bila sem slepa in gluha za dobronamerne nasvete. Pozneje mi je bilo velikokrat žal, saj je bila tašča do mene zelo hudobna. Na vsakem koraku mi je nagajala. Ko sem bila po prvem porodu napol živa, mi ni hotela niti kosila skuhati. Mož je prišel zmatran iz gmajne in je rogov­ilil po kuhinji, ker ni bilo hrane. Tisti lenobi govori, sem slišala mamo, ko samo leži. Zbrala sem vse moči in se napol privlekla v kuhinjo. Medtem ko sem mu žgance postavljala na mizo, sem se sesedla. Če ne bi imela sreče, bi takrat izkrvavela … Toda prav nič se mu nisem smilila. Bi pa drugo dobil, mi je rekel, ko sem mu malo poočitala …

Otrok nisem nikoli crtala. Morali so iti delat skupaj z menoj. Da bi jih vzela na kolena? A si ti neumna? Vsi bi mislili, da se mi je malo zmešalo …« Toda kljub žalostnim pripovedim so me nekateri prepričali, da so znali možje na poseben način izkazovati svojo ljubezen. »Še zmeraj imam pred očmi, kako je oče vsako jutro, preden smo šli v nedeljo k maši, zavezal mami ruto pod brado. Gledala sta se v oči in vem, da sta se imela rada,« se je glasilo eno redkih, prijaznih pričevanj. Drugi se spominja svojih staršev, kako sta šla vsako nedeljo po maši na obhod po njivah. Gledala sta, kako raste, kje bi bilo treba še kaj postoriti. Pogovarjala sta se o »strokovnih« temah in očitno je bilo, da je oče znal prisluhniti tudi ženi …

Ko se oziram nazaj in se spominjam vseh večerov in popoldnevov, ki sem jih preživela kot poslušalka, se bojim, da je bilo včasih življenje daleč od idile, o kakršni beremo v večerniških povestih. Življenje je bilo kruto, boj za obstanek težak. Ženske so zelo trpele. Ker niso imele lastnih sredstev, so morale molčati in prenašati vsakršno trpinčenje. Možje so lahko počeli z njimi vse, kar se jim je zljubilo. Toda če so imeli le malo vesti in vsaj kanček ljubezni, potem morda ni bilo tako hudo. Upam si reči, da bi pri vseh mogočih in nemogočih spomenikih, ki jih postavljamo, še najbolj zaslužile svojega številne trpinčene žene, ki so še žive ali pa so že umrle. Zaradi vsega hudega, kar so morale preživeti. Zaradi gorja, ki je padlo na njihova ramena predvsem zato, ker so bile ženskega spola.

V svojem življenju so poznale le dolžnosti. Velikokrat sta bila krava ali pa kos njive več vredna kot one same. Ko se je možem zahotelo, so se morale vleči in pomagati pri njihovem užitku. Rojevale so otroke in jih pošiljale stran od sebe v letih, ko so bili še nebogljeni. Tudi če se jim je trgalo srce, so morale biti neizprosne. Nazadnje so umrle, shirane, bolne in zgarane. In le redkim možem se je zdelo vredno potočiti vsaj eno samo samcato solzo za njimi …