Navade, ki ubijajo (1)

Saj vem, sliši se grozno. Ampak doslej sem se pa tudi že naučila, da mora biti naslov malce dramatičen … Čeprav resnici na ljubo obstaja res nekaj navad, ki ubijajo. Če jih pogosto uporabljamo, lahko ranimo sebe in druge. Ran na zunaj sicer ni videti, ampak so tiste notranje lahko tako hude, da človeka uničijo. Ne poznam človeka, ki bi živel brez teh navad. Vsaj na vsake toliko časa ali pa vsakodnevno jih uporabljamo vsi. Če bi vedeli, kako slabo vplivajo na naše medsebojne odnose, bi jih mogoče uporabljali manj. Ena izmed njih je kritiziranje in ta je postala tako vsakdanja, da se je skoraj ne zavedamo več. Ni dneva, da ne bi srečali človeka, slišali dogodka ali doživeli nekaj takšnega, kar zasluži kritiko. Če ne drugega pa kritiziramo politiko, to je vedno hvaležna zadeva. Če dobro pomislimo, kaj imamo od tega? Bi znali sami bolje? Drugače? Je bilo kdaj drugače? Pa to ni bistvo. Bistvo je, da sama kritika ne vpliva na stvari. Pa še nekaj vem iz svojih izkušenj. Bolj kot je človek nezadovoljen s svojim življenjem, bolj kritizira druge. To je veliko lažje, kot pa ukvarjati se s spremembami pri sebi. Ko bomo torej naslednjič imeli na jeziku kritične pripombe, se najprej vprašajmo, kaj se dogaja z nami. Je bolje imeti svoj prav, zadnjo besedo ali dobre odnose z drugimi? Poleg kritiziranja obstaja še ena huda navada, prav tako zelo razširjena v naši deželici. To je pritoževanje. Jamranje ali nerganje po domače. To je res težko poslušati, sami veste, sploh če imate kakšnega nergača okrog sebe. Kaj storiti z njim, kako ga poslušati ali razumeti? Če dokazujemo, da nima prav, se zapletemo v nikoli končano vojno. So ljudje, ki pač uživajo v tem, da so žrtve. Smilijo se sebi in nekako ne znajo videti, kaj vse imajo, kakšen lep dan je in kakšne možnosti so pred njimi.