Krofi, pol` pa v svet

Krofi na Trojanah, ko greš, in pivo na Hrušici, ko se vrneš.

Smer Maribor. Pot našo družino le redko zanese v ta del Slovenije, kar ob pomanjkanju sorodnikov in znancev v tem koncu in službenih poteh, ki so vezane predvsem na osrednjo Slovenijo in Gorenjsko, niti ni čudno. Štajerska ponavadi »pade«, kadar se odpravljamo proti vzhodu. Vsaj do Dunaja. In nobena naša pot v zadnjih dvajsetih letih ni minila brez postanka na Trojanah. Z razlogom imenovanim »najboljši krofi na svetu«. Stvar okusa, a za trojanske krofe bi vendarle lahko uporabili kar znano frazo »kar je dobru, nej slabu«. Tudi Prešeren bi vsakokrat, ko je potoval na Dunaj, na Trojanah z veseljem zaradi krofov dal zaustaviti kočijo, če bi le v njegovem času gostilna že obratovala.

Slovenci hitro pridemo »v beli svet«, saj kamorkoli že potujemo, nimamo več od treh ur vožnje do državne meje. Stara navada je, da na zadnjem bencinskem servisu vedno na polno natočimo rezervoarje, saj je v sosednjih državah gorivo po pravilu dražje. Tudi, če ne bi bilo tako, človek se nekako navadi. Kot trojanskih krofov, fižolove juhe v gostilni v Senožečah, ko smo se pred petindvajsetimi leti še po stari cesti vračali z dopusta v Novigradu domov, ali pa tistega piva v gostilni na Hrušici, ki si ga privoščimo vedno, kadar se skozi karavanški predor vrnemo v domovino. Vozite zmerno, sporoča elektronski napis nad avtocesto, naša dva spačka, naložena, kot sta, pa tako ali tako več kot 100 km/h ne zmoreta. Prehiti nas neki Švicar v črnem volvu. Prvič, nas počaka, pa še drugič, počaka in še tretjič, nakar sovoznica Staretovim pokaže sporočilo na listu »I Want to buy Your car«. Pa kaj jim bo, si mislimo in gledamo napise za Šentilj, nato Wien (Dunaj) in kasneje Bratislavo. (prihodnjič: Pivo celi kamp).