Iz starih časov: Metev

Zadnjič smo brali, kako je Manica Koman opisala nekdanje kmečko opravilo »na kopici«. A nismo prišli čisto do konca, ki je bil v »gostitvi« po opravljenem delu. »In ko je tudi to delo opravljeno, se prikaže iz veže gospodinja z ogromno skledo dobro zabeljene mlečne kaše. 'Kopičarji' vzamejo skledo in žlice ter gredo na vrt, kjer postavijo skledo na tla in posedejo krog nje. Gospodinja je med tem že zopet pri njih in jim strese iz predpasnika domače sadje. Gospodar pa postavi med nje liter žganja, ki ga je zmešal z medom. Gostitev je kmalu pri kraju. Seveda bi bil že čas za počitek. Toda ravno sedaj se razvije veselje šele do vrhunca. Ni čudo! Vaški godec, ki od daleč opazuje in nestrpno čaka, da bi bila gostitev končana, stopi, kakor bi zrastel iz tal v skedenj ter začne gosti same poskočnice. Fantje in dekleta zbeže zopet v skedenj, se urno sprimejo ter plešejo in rajajo po dve, tri ure, včasih pa celo do belega dne.«

Ja, saj, ampak v tem urnem sprijemanju se rojevajo nove zgodbe. O tem poroča že Valvasor (Slava 6,II). »V Mengšu in tam okoli se zberejo mladi fantje z godci, da bi meli proso. Na Kranjskem prosa (milium) ne mlatijo kakor drugo žito, n. pr. rž in pšenico, temveč ga manejo, t. j. ga z nogami teptajo in tarejo. In to delo opravljajo navadno ponoči pri luči. Če je proso zmeto in delo v kraju, zaplešejo fantje z dekleti. Iz tega pa nastane često drug ples, ki se z njim zapleše sramežljivost in poštenje, zakaj tu skujejo mnogo novcev glavačev, ki – kakor pravi poet Martialis – furta produnt capitibus, s svojimi glavami izdajajo skrivno sladkanje in oznanjajo, v kakšni kovnici so skovani. Tedaj namreč narede premnogo otrok in pri tem dejansko obnavljajo tele nove rime: Če se ponoči prelahko vrti, / devica kaj rada venec zgubi. Ali pa naslednje: Z vesel'ga plesa gre domov prenekatera, / zaman za lilijo in vencem se ozira; / kot blodna vešča v noči skače sem ter tja / in često sij zgubi, preden je noč odšla.« No, Valvasor je rad nekoliko moraliziral, danes bi nam »premnogo otrok« še prav prišlo, a kaj, ko metev ni več.

Ja, metve. »Metev« pravi Kuret tistemu, kar je Komanova poimenovala »na kopici« in s čimer se pride do kaše. »Prosena kaša ni samo 'otroška paša', ampak ena izmed najstarejših obrednih jedi. Proso so uporabljali za kašo že stari narodi, med njimi tudi Slovani. Mlečna prosena kaša je bila obvezna jed na ženitovanjih, ker so jo imeli za simbol rodovitnosti. Proseno kašo kuhajo na mleku ali pa jedo zabeljeno z mastjo, 'na suhem', pečeno. Po vsem Slovenskem jo kuhajo z zeljem in repo, na Gorenjskem s suhimi češpljami in krompirjem. V prejšnjih stoletjih je bila kaša prehrana podložnikov, zato je ni bilo treba oddajati. Danes ni več tako cenjena kakor svoje čase, čeprav jo še pridelujejo. Metev ali mencanje prosa je posebno pomembno kmečko opravilo. Ohranile so se pri njem zanimive stare šege.« V nadaljevanju tudi Kuret citira Komanovo. Mi pa lahko le obžalujemo, da smo se nekdanji podložniki tako pogospodili, da kaše ne jemo več. Zato tudi metve »na kopici« ni več …