Otrpla kot kača

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 4. junija

Zbudim se premočena kot miš, ki je vso noč tekala po dežju. Če bi se mi uspelo zavrteti okrog svoje osi, bi se od mene cedilo kot iz centrifuge. Pomislim na fitnes, kjer se za vsako kapljico potu na čelu pošteno nagaram, če smem tako reči. Tudi v savni moram za »deci« znoja čepeti precej dlje kot drugi. Se pravi, ker se sama od sebe navadno ne potim, se mora v meni res nekaj kuhati. Toliko se na svoje telo že spoznam.

Vsaj za moj način življenja se začnejo tu, na oddelku 200 na Golniku, stvari odvijati tako rekoč sredi noči. (Nikakor pa se jutro ne začne z desetimi pokajenimi cigareti in s petimi popitimi kapučini v baru Vesolje, ki je – mimogrede – tako rekoč podaljšek domače dnevne sobe in imava z Andrejem pravzaprav srečo, da ni vštet v stanarino.) Sestri, ki vstopita, želita prijazno in glasno dobro jutro. Vprašata po počutju in zmerita temperaturo. Kar se mene tiče, se počutim izvrstno. Nič me ne boli, temperaturo imam v mejah normale, samo prepotena sem od nog do glave.

Vstopi drug sestrski duet. (Na oddelku sta tudi dva medicinska brata.) Ena od sester ima v rokah šiviljski meter. »Ha, ha, ha,« se začnem smejati, »mi boste vzeli mero za trugo? Ste pa hitri.« Sestra z metrom v roki ne ve, ali naj se smeji ali naj ostane resna. Odloči se za na pol resno držo in mi razloži, da so takšna pač notranja pravila, po katerih morajo vsakemu pacientu s centimetrom zmeriti obseg roke med ramo in komolcem, na temelju česar se potem formalno odločijo, katero velikost blazinice ali kakor koli se že imenuje pripomoček za merjenje pritiska, bodo uporabili. Traparija, pripomnim, sestra pa ne reče nič in mi zmeri obseg zgornjega dela zgornje okončine. Sicer pa je tako, da bi si pustila izmeriti tudi jezik, samo da bi mi kdo rekel, da je posredi neljuba pomota in da sem popolnoma zdrava. Česar mi, kajpada, nihče ne reče.

Naj razume, kdor hoče, navsezadnje se v tem trenutku tudi sama bolj čutim, kot razumem: čeprav podzavestno vem, da imam raka in me tega iskreno ni strah, čeprav nimam pred to boleznijo, ki jo večina povezuje s smrtjo, nobenega predsodka, čeprav sem stoodstotno prepričana, da bom bolezen, ki jo za zdaj le slutim, bolj ali manj z lahkoto premagala, pred očmi prof. dr. Andreja Debeljaka, ki se trudijo videti mojo notranjost, otrpnem kot kača. Ko me nekaj časa opazuje od daleč, stopi k meni, mi pretipa trebušno votlino in vrat. Vas to boli, vas boli to, kaj čutite zdaj, me prijazno sprašuje. Boli me nič, čutim le vaš pritisk, mu bolj kot ne preplašeno odgovarjam.

To je bilo z medicinskega stališča za danes vse. Preostanek dneva se bolj ali manj kratkočasim, sprehajam se po parku, diham čist gorenjski zrak, se slepim z mislijo, da sem kljub vsemu najbolj zdrav primerek na Golniku in čakam na obiske, ki so se čez dan najavili. Ko pridejo, jim moram vedno znova dokazovati in jih prepričevati, da sem v odličnem stanju. In da nameravam takšna tudi ostati, se razume.

(Se nadaljuje.)