Ja, nekoč je bilo pa drugače

Kmečko delo mora imeti človek od srca rad, pa gre.

Martin Brence, Pustotnikov iz Gorenje vasi, je bil prvi predsednik Kmetijske zadruge, po vojni eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva v Gorenji vasi. Dokler kmetije ni prepustil sinu Milanu, je bil tudi najnaprednejši kmet v Poljanski dolini. Njegov ded je bil svoje čase gorenjevaški župan, liberalen po političnem prepričanju.

Pa začniva s turizmom, če vam je prav?

»Meni je prav, saj tudi o tem marsikaj vem. /smeh/ Prvi zametki turizma pri nas so bila božja pota. Ljudje so se dobivali na romanjih, fantje so malo dekleta gledali, gospodarji so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekdaj čista, da se jo je lahko pilo. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo sam kralj Aleksander. Zaradi njega so preselili žandarmarijo iz Gorenje vasi v Poljane, in to je bila edina vahta, ki jo je ta pomembnež imel. Kmalu so ga začeli posnemati zlasti srbski meščani. Med leti 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev na leto: Beograjčani, Zagrebčani in Ljubljančani. Takrat so rekli, da bo družina, ki pride na kmete, s tem prihranila za kurjavo pozimi. Vsaka gostilna je imela svoje kabine ob Sori, da so se gostje lahko kopali. Gradnja Rupnikove linije pa je goste, žal, pregnala, kajti prišli so delavci, ki se niso vklapljali s pogledi turistov.«

Vendar ste tudi po vojni Poljanci služili na račun turistov?

»Moram reči, da so še največ koristi od turistov imeli na tistih kmetijah, ki so se začeli ukvarjati s kmečkim turizmom. Vse skupaj pa se je začelo v Javorjah. V bivši Jugi je bilo prvič, da so kmetu dovolili, da nekaj počne zasebno. Velike zasluge zato je imel Zdravko Krvina. Šel je celo do samega Kardelja. Da bi se česa naučili, nam je organiziral ogled turističnih kmetij na avstrijskem Koroškem. Mi smo se le čudili, ko smo videli, kako so bili tamkajšnji kmetje organizirani. V Javorjah smo potem naredili sestanek, mnogi so poizkusili srečo, začelo se je in kmalu so k nam prihajali sami visoki gostje. Loško območje je bilo v 50 letih zibelka vsega turizma, razen topličarstva in morja. Imeli smo korajžo, da smo dajali pobudo tudi drugim, hkrati pa tudi smolo, da nismo znali vkup stopiti, da bi bili prepoznavni z blagovno znamko …eh, na tem področju pa nismo naredili kaj prida.«

Ustanovili ste turistično društvo?

»Pa še res je! Prvič smo šli v Benetke, v Trst. Prizadevali smo se, da smo dobili TV-pretvornik. Opremili smo sprehajalna pota s klopcami. O, takrat smo še lahko dobili ljudi, ki so delali prostovoljno, za skupno dobro. V Toplicah (Kopačnici) je bila dobra gostilna, zapregli smo zapravljivčka in se večkrat odpeljali tja gor.«

Bili ste tudi organizator različnih prireditev?

»No, na vasi smo bili zelo delavni in prizadevni, med drugim so se še posebej trudili gasilci in telovadno društvo. To so bili časi, ko smo v Gorenjo vas privabili Avsenike in Marijo Ahačičevo. Še sanja se ti ne, kakšen obisk smo imeli na veselici! Ljudi se je kar trlo in to je bil izjemen dogodek, ki se je res zapisal v zgodovino. Veselic je bilo potem še veliko: kmetje, ki so z vozovi vozili les, so pripravili dve furmanski veselici, pa čipkarice tudi niso držale križem rok. Organizirali smo sadjarsko razstavo. Spominjam se, da smo povabili sadjarskega strokovnjaka Adamiča, ki je potrdil, da je imel posamezen lastnik v Gorenji vasi tudi po dvanajst avtohtonih jablan. Turisti, ki so prihajali iz Ljubljane, so se zato zmeraj dobro najedli.«

Vaša osebna življenjska pot je bila bolj kot s turizmom povezana s kmetovanjem. V času po vojni ste prevzeli kmetijo?

»Veš, kako je bilo: ko sem prišel od vojakov, mi je umrl oče, bilo mu je le 48 let, meni pa 22. Najprej smo se doma pomenili, kako in kaj. Povedal sem, da kmetijo prevzamem le, če se cela prepiše name. Poklicali smo komisijo, ki je premoženje ocenila na 490.000 dinarjev. Za primerjavo naj povem, da je ena strešna opeka stala 2 dinarja. Država pa je bila do nas, kmetov, nenasitna, saj sem ob prepisu plačal kar 80.000 dinarjev prometnega davka. To so že bili časi, ko so nas silili v zadruge, želeli so nas gospodarsko zlomiti. Recimo: v hlevu smo imeli štiri krave, dva konja, štirikrat na leto pa smo plačali toliko davka, da je zneslo za vrednost ene krave.«

Zanimiva se mi zdi zgodba okoli krompirja?

»V Poljanah je bila postaja za semenski krompir in pridelovali so najboljšega v vsej Sloveniji. V sezoni smo ga imeli uskladiščenega tudi po 15 vagonov. Danes malokdo ve, da so v Poljanah vzgojili dve avtohtoni sorti poljanca in cvetnik, ki sta obstajala dvajset let. Vsako leto so prirejali krompirjev bal, bili smo edinstvena krompirjeva dolina. V Gorenji vasi pa smo organizirali celo vinsko trgatev. Z domačih trt smo nastrigli grozde in jih obesili na umetno brajdo. Potem so fantje dvigovali dekleta, da so trgale grozdje. Še eno zanimivost ti bom povedal: okoliški hribi so v svojih nedrjih skrivali gozdne sadeže, v sezoni borovnic jih je zadruga odkupila od 10 do 12 tisoč kilogramov na dan. Naslednje jutro so jih prodajali že v Londonu.«

Kmetijsko zadrugo so menda že pred 2. sv. vojno imeli na Hotavljah?

»Pa še res je! V času gospodarske krize leta 1931 je na Hotavljah več naprednih kmetovalcev ustanovilo mlekarsko zadrugo, ki je predelovala surovo maslo. Svoje člane so oskrbovali tudi z različnim reprodukcijskim materialom. Pri Lipanu so pa imeli postojanko za odkup mleka. Zanimivo pa je, da je cela hotaveljska mlekarska zadruga odkupila le toliko mleka, kot ga danes oddajamo samo z naše kmetije.«

Nekaj let ste zadrugi v Gorenji vasi predsedovali tudi vi?

»Bil sem član Okrajne zadružne zveze. Komaj kakšnih dvajset nas je bilo, ki smo imeli malo več izobrazbe, ostali, tudi različni direktorji, so imeli le osnovno šolo. Kmetijstvo sem imel v malem prstu, naredil sem kmetijsko šolo v Novem mestu, razumel sem smeri takratne oblasti in kaj sploh hočejo, starejši kmetje pa so se me vseeno malo bali, ker sem bil tako mlad. /smeh/ Kot morda veste, je v Poljanah že bila obdelovalna zadruga, imenovana 24. december, v Javorjah se je imenovala Mladi vrh. Ohja, bila je žalostna zgodba: v Poljanah je oblast zaplenila kmetijo Dobnčanu in tistim, ki so imeli več kot 10 hektarjev, nekatere pa so zvabili z obljubami. Žal je bilo tako, da če nisi bil v zadrugi, nisi dobil niti umetnih gnojil.

Po vojski so bile vse štale izpraznjene, razen v Gorenji vasi, ker je bila tam nemška postojanka, pa partizani niso prihajali blizu. Ampak so nam pa po vojski vse pobrali … Zemlja ni bila obdelana, malo krompirja je zraslo, žita pa sploh ne. Saj ni bilo ljudi, da bi obdelovali. Zato smo v Gorenji vasi najprej ustanovili ekonomijo. Od leta 1952 naprej sem bil predsednik in moram reči, da smo v upravnem odboru imeli same pametne kmete. Namesto gotovine smo na začetku plačevali z boni. Med drugim si je bilo z njimi možno kupiti krtačke za zobe. V prosti prodaji so bile te lesene, s črno žimo. Pozneje smo prodajali še razne kreme, brivske aparate in blago za obleke.

Zadruga je poleg kmetijstva združevala še domala vse gorenjevaške obrtnike, tudi čevlje smo delali. Iz naše obrtne čevljarske zadruge, vodil jo je Klemenčič, je potem nastala Alpina. Odgovor, zakaj je bilo tako, je bil preprost: samostojen privatnik je bil visoko obdavčen, če pa je delal skozi zadrugo pa ne. Pa smo se znašli, da je bilo za vse dobro. Ko pa so prišli traktorji, je pridelava krompirja usahnila, preusmeri smo se na »futr«, marsikaj se je obrnilo na glavo.«

Tudi vaš ded je bil nekaj posebnega, saj je vrsto let županoval v Gorenji vasi?

»Malo bolj zgovorna družina smo bili in to že od nekdaj. (smeh) Takrat so v našo občino spadale Lučine, Gorenja vas, Trebija in Hotavlje. Izvoljen je bil na liberalni listi, bil je zanimiva kombinacija - cerkveni ključar in liberalni župan. Bil je zelo zaveden, in v starih časih ne pomnim, da bi kdo kdaj prestopil iz ene stranke v drugo. Bil pa je velik prijatelj s pisateljem Ivanom Tavčarjem. Po štirih letih županovanja je, žal, moral to obveznost opustiti, ker mu je umrla žena, njemu pa je ostala na skrbi številna družina.«

So vam znani kakšne podrobnosti iz njegovega županovanja?

»Vem, da je imel pisarno kar doma, na steni je bila omara z vrati, ki je služila za shranjevanje dokumentov. Vsako nedeljo po jutranji maši je občinski sluga pred cerkvijo bral razglase. Občina je morala vzdrževati tudi reveže, ki se niso mogli preživljati sami. Kot mi je znano, so imeli ob državnih davkih še občinske doklade in iz tega fonda so črpali sredstva zanje. Prav tako so iz iste vreče vzdrževali šole, v Gorenji vasi so jo tudi na novo zgradili, pozneje še v Lučinah. Med ohranjenimi podatki sem zasledil, da je bilo prav v Volaki veliko revežev, ki so bili na ramenih občine. Ded je organiziral tudi seje, odbor pa se je sestajal kar pri njemu doma. Zboljševali so pasmo pri živini, v okviru občine so bili določeni tisti, ki so imeli bike za spuščat. Imel je zelo rad pridne otroke. Kljub temu pa eni od hčera ni dovolil, da bi šla za srcem /fantom/ v Ameriko, ker je doma preveč rabil pridne roke.«