Spoštovani g. Urbanc!
Z zanimanjem sem prebral vaš članek v Gorenjskem glasu »polivanje gnojnice po kmetih«. Vse pohvale Vam. Članek ste napisali s srcem, brez zgražanja, ogrožanja ali gneva, ki ga proti zagovorniki nosijo v sebi, ko z jezo in razburjenjem takoj kličejo inšpekcije in varstvenike okolja v primeru, da vonjave niso zanje primerne. Članek ste napisali razumljivo, primerno za »zgornje« in za »spodnje« . Premalo je takšnih kot steVi , da ste ponosni na status, ki ga imate. Članek bi moral priti do čim večjega števila »ne kmetijske populacije«, da se malo zamisli, da morda res ne bo mogoče vedno iti v trgovino in kupiti vse iz uvoza, ki se kakor to »najbolj splača«. Včasih bi »zmrdljivcem« kar privoščil, da bi prišlo do kakšne krize in bi se začeli zavedati, kaj pomeni kmet na svojem ozemlju. Takrat bi za takimi vonjavami hodili, saj bi jim to pomenilo preživetje.
Sam nisem s kmetije, živim pa v bližini »farme« v socialističnem smislu, kot ste to poimenovali. To pa ne pomeni, da sem potem imun za vonjave, vendar jih znam strpno prenašati, saj niso vsakodnevne in tudi ne vedno enako močne. Tudi organizem je tako naravnan, da normalnih vsakodnevnih vonjav nos niti ne zaznava dosti.
Živeti z naravo in se zliti z njo ob tem pa še uživati, pozna samo kmet, ki dela s srcem in ne godrnja in se ne pritožuje nad vsem in vsemi.
Z velikim veseljem, si bom obdržal vaš članek, saj sem prepričan, da mi bo prišel še kdaj prav, da ga posredujem v takšnih in podobnih primerih, kot ste ga napisali Vi.
Resnično škoda bi bilo, da bi ta članek bil objavljen samo v Gorenjskem glasu.
Želim vam kljub vročim dnevom veliko dobre volje, zadovoljstva, jeseni pa veliko zdravih pridelkov.
J. Poljanšek