Katarina Srebotnik - vrhunska teniška igralka

Na svetovni teniški ženski jakostni lestvici je že kar nekaj časa zasidrana okrog 20. mesta. Je najboljša slovenska igralka tenisa, ki pa je tudi vraževerna. Osvojila je štiri turnirje in dvakrat tudi slavila na Grand Slam turnirjih med dvojicami. Časa za zabavo je bolj malo, a vseeno zna užiti življenje.

Kdo je Katarina Srebotnik?

»Rojena sem 12. marca 1981 v Slovenj Gradcu, visoka 180 cm, sem profesionalna igralka tenisa, prijatelji pa me kličejo Kata. Sem desničarka, moja specialnost pa je dvoročni backhand. Stalno prebivališče imam v Dubaju v Združenih arabskih emiratih, a ves čas potujem po svetu, tako da sem kar državljanka sveta in doma povsod po malem. Včeraj sem bila v Portorožu, jutri že v Luksemburgu, nato spet drugje. Teniške gladiatorke nimamo časa ne za veselje ne za žalost.«

Začetki profesionalne teniške kariere?

»Pri 14 letih sem sama odšla na Florido. Za trenerjevo pot ni bilo denarja, za očetovo, ki je bil takrat moj spremljevalec, tudi ne. Na teniški akademiji sem odgovorno ostala vse do konca, čeprav sem že prvi dan po telefonu jokala domov. Tam sem preživela dva meseca. Nisem še znala sama skrbeti zase. Nič ni bilo tako, kot je bilo dogovorjeno. Ni bila urejena prehrana, niti kuhanje, pranje in podobno. Prvič sem bila v obljubljeni Ameriki in se mi je hudo zamerila. Onstran Atlantika sem sicer zelo dobro trenirala in odlično igrala, saj sem osvojila Orange Bowl, neuradno svetovno prvenstvo do 14. leta. Da sem vzdržala na vzhodu Združenih držav Amerike, mi je oče obljubil, da bo pustil službo in bo vse do polnoletnosti venomer ob meni. Obljubo je izpolnil. Tenis je najlepši šport in hkrati najbolj naporen. Počitka praktično ni, ker sezona traja vse leto. Če te ni zraven, te tekmice prehitevajo kot po tekočem traku.«

Športne posebnosti?

»Sem vraževerna. Na igrišču, na katerem sem bila v preteklosti uspešna, želim spet sesti na isto stran sodniškega stola kot takrat. Trudim se tuširati v isti kabini kot nazadnje. Včasih moram nanjo celo malo počakati. Ritual ponavljam zaradi boljšega občutka, čeprav se včasih zalotim v razmišljanju, da je vse skupaj smešno in nepomembno.«

Kako človek, ki stalno potuje, obdrži stik s prijatelji v domovini?

»Osnovno šolo sem obiskovala v Velenju, nato pa sem jo zamenjala s športno gimnazijo v Celju, zato sem nehote ne ravno zanemarila sošolke, ampak z njimi izgubila stik. S prvimi zaradi tega, ker sem v domačem kraju in klubu samo trenirala, z drugimi pa zato, ker sem v mesto ob Savinji hodila le v šolo. Nekaj pravih prijateljic iz otroštva in mladosti sem obdržala. Te se vedejo običajno in mi uspeh privoščijo.«

Prosti čas?

»Za sprostitev poslušam glasbo, berem knjige, gledam filme ali se družim s prijatelji. Obožujem črno barvo, rdeče vrtnice, suši in film »Nedostojno povabilo«. Od ostalih športov uživam v smučanju, kolesarjenju, plavanju in namiznem tenisu. Imam štiri leta starejšo sestro in dve leti nazaj sem bila na njeni poroki. Imela sem se res lepo in že dolgo se nisem tako zabavala. Sama o poroki še ne razmišljam, to pa ne pomeni, da ni simpatij. Preveč sem zdoma. Kdo bi me pa čakal?«