Že 95 let gorske reševalne službe

Med domačini je vedno manj planincev, zato reševalcev počasi začenja primanjkovati, pravi načelnik GRS Kranjska Gora Aleš Robič.

V Kranjski Gori so 16. junija 1912 ustanovili Gorsko reševalno službo. Glavna pobudnika za ustanovitev sta bila zdravnika Josip Tičar in Jernej Demšar. Gorski reševalci so letos prav 16. junija, v prostorih nekdanjega Hotela Razor, kjer je bil tudi ustanovni sestanek, obeležili ta dogodek. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z načelnikom postaje Gorske reševalne službe Kranjska Gora Alešem Robičem.

Koliko članov danes šteje Gorska reševalna služba Kranjska Gora?

»Trenutno nas je šestintrideset. Nekaj je tudi zaslužnih članov, ki so nam še vedno v pomoč pri vožnji in skrbijo za opremo. Trideset pa nas je vsak trenutek pripravljenih za pomoč.«

Kaj pa mladi? Radi vstopajo v vaše vrste?

»Tu pa, moram priznati, je problem, ki se bo v prihodnje le še povečeval. Mladi ne kažejo velikega zanimanja za reševanje v gorah. Med domačini je vedno manj planincev, zato reševalcev počasi začenja primanjkovati. Pozna se, da na relativno majhnem območju delujemo štiri postaje in že se kaže, da nas bo v prihodnje premalo. Zato vse, ki jih naše delo zanima, ki so ljubitelji gora in alpinizma, vabim, da se nam pridružijo.«

Katero območje pokrivate?

»Kranjskogorska postaja pokriva teren od Ciprnika na zahodu, na severu je meja državna meja po Karavankah, na jugu pa po grebenih Prisanka, Razorja, Škrlatice. Mejimo na območje, na katerem delujejo Gorske reševalne službe Rateče, Mojstrana in Bovec in z vsemi dobro sodelujemo. Smo dobri prijatelji in si pomagamo; sploh, če se nesreča zgodi na meji ali pa v času dopustov, ko nas je premalo. Tudi s sosedi na avstrijski strani sodelujemo in meja za nas ni ovira.«

Poletje je tu, ljudje že množično hodijo v gore. Se to pri vašem delu že pozna?

»Mi mrtve sezone ne poznamo. Delamo na takem območju, kjer so tudi pozimi hribi vedno bolj aktualni. Vedno več je turnih smučarjev in lednih plezalcev. Seveda pa se z začetkom poletnih počitnic tudi obisk gora poveča, zato posledično že beležimo porast nesreč. Poleti je nevarno predvsem, če kakšen del ostane pod snegom. Na snežiščih je ponavadi veliko nesreč.«

Tehnika na vseh področjih strmo napreduje. Kako pa je s tem pri gorskem reševanju?

»Tehnika se v določeni meri seveda pozna. Velik napredek so prinesle komunikacije. Včasih je obvestilo o nesreči prišlo po več urah, morda šele z nočjo, ko so poslali razne signale. Danes ima vsak mobilni telefon, pokritost je dosti dobra in za nesrečo izvemo v trenutku. Potem je faktor le še vreme, in če je lepo, nam na pomoč priskoči helikopter, ki spet skrajša čas in težavnost reševanja. Ponoči pa je drugače, takrat je reševanje ostalo enako težko in zahtevno kot pred 50 leti. Še vedno je nevarno in zelo naporno.«

Morda še nasvet za vse, ki se bodo te dni odpravili v gore.

»Ture je treba prilagajati svojim sposobnostim. Za prve pohode si izberemo lažje ture, da pridobimo kondicijo, da se navadimo na težko obutev in nahrbtnik. V skladu z našim počutjem težavnost nato stopnjujemo. Zlato pravilo je še vedno, da gremo v gore zgodaj zjutraj, ko ni tako velike možnosti neviht in udara strel. Tudi vročina takrat ni tako huda. Ne pozabimo na dovolj tekočine, sploh za otroke. Upoštevajmo, da so naše gore krušljive, uporabljajmo zaščitno opremo, čelado, samovarovalno opremo, primerno obutev. Ne pozabimo na kakšen anorak, prvo pomoč, rokavice, kapo – to nam namreč v kritičnih trenutkih lahko še kako olajša težave.«