Iz starih časov: Pastirci

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. julij 2007 / 06:00

Zadnjič smo videli, kako je (po zapisih Manice Koman iz leta 1928) v starih časih paša po gorenjskih krajih potekala skupno – tako da je imela vsaka vas svojega skupnega pastirja, ki je pasel vso živino te vasi. »Pozneje se je ta splošna vaška pašnja opustila. Kmetje so ob svojih travnikih zasadili žive meje in vsak gospodar je imel svojega pastirja, ki je pasel le po domačih parcelah. Za ta posel so navadno uporabili otroke, ki so bili za druga dela itak prešibki.« Šola naj zaradi tega ne bi trpela? »Vendar so bili naši očetje toliko previdni, da, četudi smo bili pastirji, nismo nikdar zamujali šolskega pouka. Spustili so nam živino na vse zgodaj, nekaj pred 9. uro pa smo prignali domov. Ob 9. uri se je pričela šola, ki je trajala do 12. ure in popoldne od 2. do 4. ure. Ko smo prišli od popoldanskega pouka, pa kar kos kruha in nekaj sadja v predpasnik in hajdi zopet na pašnik, kjer smo ostajali do trdega mraka. Pasli smo radi in smo bili na svojo živinico zelo ponosni. Dostikrat smo se pastirji med seboj prepirali, kdo ima več živine, katera je lepša in več vredna.«

Kaj pa siceršnji odnosi med temi pastirci? »Četudi smo pasli vsak na svojem svetu, vendar, ker so stali pašniki tik drug ob drugem, smo bili pastirji vedno lahko skupaj. Seveda je moral zdaj pa zdaj eden ali drugi skočiti pogledat, če je živina v redu in če se ni morda kaka neposlušnica splazila onkraj meje. Na splošno smo bili med seboj prijatelji. Primerilo se je pa tudi, da smo se za kako malenkost pošteno prelasali in obunkali. A na to smo seveda hitro pozabili. Igrali smo vsakovrstne igre. Igrali smo 'slepe miši', 'mance', 'čebele', 'ravbarje', 'bučne ruvati', 'svinjko biti' itd. Imeli smo tudi 'šolo'. V ta namen nam je dobro služil od strele razklan votel hrast, v katerem smo shranjevali knjige med vso pastirsko sezono.« In ob koncu sezone, ko je začel pritiskati mraz? »Čevljev nismo trpeli na svojih nogah. Ker je pozno v jeseni večkrat padla mrzla slana, nas je zeblo, da smo kar noge povzdigovali. No, pa smo si znali hitro pomagati. Nabrali smo suhih vej, napravili ogenj, ter smo sedaj eno, sedaj zopet drugo nogo držali nad plamenom. Kadar smo nameravali zakuriti, tedaj smo se že prej preskrbeli s krompirjem in koruznimi storži. Oboje smo potem pekli na ognju in navadno na pol surovo pojedli. Zelo radi smo tudi zvijali suho listje in kadili 'cigare'. Od tega kajenja nas je včasih tako jezik pekel, da smo ga kar moleli iz ust, toda kaj smo se brigali za to! Bili smo srečni, veseli in popolnoma zadovoljni.«

Ja, prava pastirska idila! Ampak jaz ji ne verjamem prav povsem. Sam paše sicer nisem okusil. Sosed, ki je v otroških letih služil na veliki kmetiji kot pastir in pri tem doživljal tudi lepe reči, mi je pripovedoval, kako je včasih na jesen že tako zeblo, da je komaj čakal, da se je krava usrala, on pa bose noge brž v tisti topli kup … No, ampak zakaj bi razbijali blaženo podobo otroškega pastirjevanja, kakršno poznamo tako iz slovenske literature (npr. iz Bevkovih Pastircev) kot iz legendarnih filmov o gorenjskem pastirčku Kekcu.