Jezersko naj ohrani svojo miniaturnost

Univerzitetni profesor dr. Janko Drnovšek, zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, z družino živi na Jezerskem poldrugo desetletje. Od oktobra je tudi član občinskega sveta.

Kako da ste se kot človek od drugod, ki izvirno ni Jezerjan, odločili kandidirati v občinski svet?

»Najbrž ni vsem znano, da sva z ženo dolgo iskala možnost, da se preseliva iz Ljubljane. Oba sva bila dolga leta tudi v tujini in želela sva si s sinovoma ustvariti svoj pravi dom na kakem lepem koncu Slovenije. Ker sta najini družini iz gorskih (ženina iz primorskih, moja iz gorenjskih) krajev, sva na Jezerskem našla pravo mesto. Od vsega začetka sva imela izjemno srečo, da sva spoznala sedanjega župana in oba veliko sodelovala pri pomembnih projektih Milana Kocjana od ustanovitve občine naprej. Od začetka sva bila vključena in jaz sem se enostavno odločil kandidirati, ker je kar nekaj ljudi temu dalo zelo jasno podporo. Hkrati pa je tudi župan rekel, če me že nagovarjate h kandidaturi za župana, pa dajte tudi vi prevzeti svoj kos odgovornosti. Vse preveč imamo namreč ljudi, ki iz varne razdalje kritizirajo na vse možne načine, hkrati pa se ne želijo izpostaviti. Pri nas v Sloveniji je malo znan razširjen angleški pregovor: največ, kar lahko narediš za ljudi, ki jih imaš rad, je, da daš svoje ime in aktivnost na razpolago za skupno delovanje.«

Kakšen vtis ste v osmih mesecih sedanjega občinskega sveta dobili o njegovem delovanju?

»Dobil nisem popolnoma nič drugačnega vtisa, kot sem ga že imel, saj sem tudi v prejšnjih mandatih dobro poznal, kako občina deluje. Edino, kar sem sedaj od blizu močneje občutil, je bila sem in tja kaka nestrpnost.«

Kakšne izkušnje imate z Jezerjani? Kako so vas pred leti sprejeli kot prišleka?

»Na Jezerskem ni nič bolje in nič slabše kot kjerkoli na svetu. Večina ljudi nas je tukaj izjemno lepo sprejela, kar ne preseneča, saj smo tudi mi marsikaj olajšali domačinom. Se pa vselej najde nekaj nestrpnežev, ki potrebujejo tarčo, če ne mene, pa koga drugega. V splošnem pa imamo izredno dobre odnose, kar konec koncev potrjujejo tudi rezultati volitev, ki za neko ksenofobično Slovenijo in zaprte alpske doline kažejo zelo dober izid za nekoga, ki se je priselil v kraj. Tudi to priča, da na Jezerskem razumevanje, kaj je Evropa in kaj pričakuje, še ni zelo prisotno. Jezerjani se bodo morali zelo skupaj vzeti, da bodo v neizogibni integraciji v evropski prostor lahko ohranili svojo samobitnost, a na neki argumentiran način. Evropa marsikaj daje, hkrati pa marsikaj pričakuje, med drugim tudi neko odprtost. Moj vtis je, da občutek za Evropo na Jezerskem še ni prav blizu.«

Kako vi gledate na to, kako bi se Jezersko bolj razvilo v turistični smeri?

»Jezersko se mora turistično razviti, vendar v zelo kontroliranem smislu, ker je to zelo krhko okolje, ki se zelo hitro lahko nepopravljivo pokvari. Razvoj Jezerskega bi moral iti v smislu razvoja lastne dejavnosti, ki bi kraju omogočilo in dajalo večjo finančno neodvisnost. Ta hip je Jezersko izključno na državnih proračunskih jaslih, kar je v perspektivi zelo nevarno. V prihodnje take občine ne bodo mogle preživeti. Zato mora Jezersko delati na tem, da se vzpostavijo lastni finančni viri, ti pa so različni, od bio pridelovanja hrane, gozdarstva do turizma, a nikakor ne množičnega. Turizem se lahko kaj hitro sprevrže v polucijo, ne le onesnaženje prostora in okolice, temveč tudi socialno polucijo. Gojiti bi morali specialni turizem za ljubitelje: zdravstveni, rehabilitacijski, kulturni … to so niše, ki danes v Evropi nekaj štejejo. Za masovni turizem so primernejša druga okolja. Jezersko je miniaturno in to miniaturnost mora izredno čuvati. Iz svoje relativne nerazvitosti mora to jemati kot svojo primerjalno prednost in to neokrnjenost ohraniti. V moji družini je Jezersko prisotno od leta 1920 naprej, ko so stari starši hodili na počitnice, eno leto v Heiligenblutt, eno leto na Jezersko, v kraja, ki sta bila po teži enaka.«

Kateri so razvojni koraki, ki jih mora Jezersko storiti na osnovi svoje miniaturnosti?

»To so predvsem vzdržen razvoj v vseh pogledih. Jezersko ne prenese obremenitve okolja v smislu velikega števila ljudi, onesnaževanja in podobno. Prenese podporo dejavnostim, ki se tukaj začnejo, gredo v hribe. Škoda bi bilo tukaj začeti s klasičnimi stvarmi, kot je denimo golf. Jezersko v smislu miru, tišine, pohodništva, lahko ohrani primat, ki ga ima. Ljudje rabijo mir in prazen prostor, Jezersko pa s tem lahko ponudi največ. Za množične dejavnosti je prostor drugje. Gre za organizacijo dejavnosti, ustrezno infrastrukturo, pričakoval pa bi tudi večjo vključenost domačinov v ponudbo vodenja, domačih izdelkov, bivalnih zmogljivosti in podobnega. Ne morejo čakati, da bo nekdo drug nekaj naredil. Lastna dejavnost na Jezerskem je zanemarljiva in ena od mojih stalnih spodbud sedanjemu vodstvu občine je: ne le gledati, kaj se da dobiti od občine, pač pa naj se vsak sprašuje, kaj lahko občini doprinese, da se bo razvila, dobila infrastrukturo, poti, počivališča, bivakiranja, kampe in podobno. Duh Evrope, ki pričakuje lastno iniciativo, še ni docela prišel na Jezersko.«

Se sedaj počutite Jezerjana? Ste vsak dan na Jezerskem?

»Veliko časa sicer preživim v tujini, vendar sem na Jezerskem domala vsak dan. Če se ti dnevi ne zavlečejo do poznega večera, se vselej z veseljem pripeljem na Jezersko. Če ne jaz, pa moja žena, kajti naša družina se ukvarja s konjerejo in če ne zaradi drugega, moramo vsak dan oskrbeti vsaj živali. Gre za družinsko aktivnost in konjereja je bila inspiracija za marsikoga. V zadnjem času se je na Jezerskem pojavilo že precej konj. V celoti smo se integrirali v to okolje, ne pa tudi asimilirali.«