Ob 58. obletnici prve mature na jeseniški gimnaziji

Danes, po 58 letih, še vedno živi in diha 24 nekdanjih dijakov.

Kar nekam tiho in neopaženo je šla mimo jeseniške javnosti visoka obletnica prve mature na jeseniški gimnaziji leta 1949. Po krivici. Nekaj več se je pred leti pisalo o petdeseti obletnici jeseniške gimnazije, "potem pa vse tiho je bilo". Mislim, da se mi vsi na Jesenicah premalo zavedamo, kako je ta šolska ustanova spremenila podobo Jesenic. Jesenice, industrijski kraj, so živele za "fabrko". Živele tako, da so malodane že v zibelki svoje otroke izročale v njeno naročje kot bodoče "šlosarje", "štromarje", valjavce, plavžarje in martinarje. To miselnost je bilo težko prelomiti, kajti veljalo je splošno prepričanje, da je lepše in boljše, če si usposobljen za poklic, kot pa da guliš klopi v gimnaziji, ki ti ne daje poklica, ampak moraš še naprej na fakulteto, če hočeš kaj doseči. Zato smo mi, ki smo prvi spodbijali ta predsodek, dolgo ostali redki, ki smo se odločili za ta korak. Bili pa smo prva generacija jeseniških učenk in učencev, ki smo se kljub vsemu odločili za novo pot jeseniške in okoliške mladine. Če zapišem, da nas je bilo pred 58 leti 36 maturantov, je to razveseljiv podatek, ker o veliki maturi na Jesenicah dotlej ni bilo sledu. Danes, po 58 letih nas še vedno živi in diha 24 takratnih dijakov, to je podatek, ki je, za nas, ki se srečujemo vsako leto, srečno dejstvo. Da tradicije o šolanju na Jesenicah ni bilo mogoče kar tako zlomiti, pove dejstvo, da še do 1958 - 59 nismo imeli paralelke na maturi. Torej deset let smo čakali na številnejšo generacijo maturantov. Tedaj sta prvič maturirala dva razreda in šele kasneje smo dobili tri paralelke maturantov, Končno se je nam, Jeseničanom posvetilo, da je pot k napredku, povezana s študijem. A takrat, po vojni, so bili vsi pogoji, da se take želje po napredku tudi uresničijo. Država je potrebovala sposoben kader, tega pa lahko dobiš samo s šolanjem. Štipendija ni bila problem, odločitev je bila v rokah posameznika. Končno so Jesenice postale ne samo industrijsko mesto, ampak mesto, ki je dobilo svoje intelektualno jedro. Za moj pogled na Jesenice, smo postali mesto, ko smo dobili iz svojih vrst intelektualce od pravnikov, zdravnikov, profesorjev, ekonomistov ...

In "moja" generacija je sprožila ta proces, na katerega sem še zdaj ponosen. Sinovi kmetov in železarjev so postali zdravniki, profesorji, ekonomisti, psihologi, kaj bi še našteval. Ta proces je sprožil vzpon naše generacije. To pa pomeni tudi vzpon in preobrazbo mojega rojstnega mesta. Iz dejstev je razvidno, da bomo čez dve leti praznovali 60-letnico srednjega šolstva na Jesenicah, nekaj, kar je odločilno spremenilo podobo tega kraja. Da smo kasneje dobili popolne srednje šole tudi drugih smeri in usmeritev, je samo logična posledica "šolskih" dogodkov izpred 58 let. Kot je znano, pa bomo že letos v jeseni dobili prvo visoko šolo za zdravstveno nego, kar je nekaj, o čemer Jeseničani nismo mogli sanjati v vseh časih razvoja našega mesta. In verjamem, da bo razvoj v tej smeri šel še naprej.