Nominator 259

Res da je Bled pobraten s čudovitim Dubrovnikom, a se mi je minuli petek, kljub vsemu prikradla primerjava z otokom Hvarom. Za številne Slovence še vedno najbolj priljubljenim dopustniškim ciljem. »Okey«, Bled ni Hvar, in bog ne daj, obratno. Minuli petek se je proti večeru, ko je vel odrešujoči jezerski veterc, zgodilo druženje ob simbolnem odprtju terase na Grajskem kopališču. Še vedno edinem (škoda!) uradnem in javnem kopališčem ob Blejskem jezeru. Kopališče se ponosno hvali z modro zastavo, mednarodnim okoljskim znakom za kakovost. Kakovost jezerske vode namreč sega na prvo mesto v državici. In Grajsko kopališče, ki ima zavidljivo zgodovino še v času švicarskega zdravilca Arnolda Riklija (1823-1906), je precej podobno tistemu s Hvara. Gradskom kupalištu Bonj – »Les bains«, ki so mu arhitekturno zgodovino zapisali Italijani. S strateško odločnim in kapitalskim vstopom mednarodne družbe se Bonj spreminja v petično elitno kopališče. Od oblazinjenega tikovega ležalnika, senčnikov in lepih brisač, zasoljene vstopnine, 180 kun (25 evrov), Moet Chandonov, sadnih in zelenjavnih solat … Šminkerija, ni kaj. Ampak dela. No ja, na blejskem Grajskem kopališču pa bo odslej obiskovalcem popestrila dan terasa v prvem nadstropju, kjer hladi senca gradu. Že lansko poletje je gostinsko družabni del na novo obudila partnerska družba Rodeo, ekipa za šport in prosti čas, ki ima preverjeno dober občutek takisto za družabnost, turizem in gostinstvo. Kranjčan Damijan Ambrožič-Kuki, iz zanesljivo najbolj športne ulice mesta, ki je svoji družini postavil dom v Radovljici, je s svojim poslovnim partnerjem in prijateljem Danilom Dujovičem-Danijem, prav tako je odrasel na robu taiste, Valjavčeve ulice, ob robu jezera razumel poslovno priložnost. Skupaj jo kanita tudi ujeti. Letos ju je razumel tudi župan Janez Fajfar in zgodila se je »nadgradnja« ponudbe. Mivka, v kateri ždijo ležalniki in palme, ki na žalost in za enkrat še niso prave, že dajo slutiti trend »a´la Carpe Diem«. Naj se zgodi še dobra, pravšnja glasna muzika. In tako se je tisti petkov večer, vsaj meni, dogajalo in prepletalo cel kup razmišljanja, povezanega s priložnostmi in zgodovino navzočih ljudi, ki sestavljajo nekaj že uspelih zgodb. Pod eno izmed palm, bila je blizu tam, kjer se je dobila »bevanda« in je dišala španska »paella« na blejski način, je moški trio stopil skupaj zaradi zgodovine in zaradi nje. Mile, Matiček in Kuki. Gostincu Matjažu Erzarju se je kuharsko vajenstvo začelo prav na Bledu v »Pegleznu«, restavraciji, ki še dandanes ohranja ime. Milan Bilandžija in Damijan Ambrožič, ki bi bil skoraj novinar, pa sta leta 1985 v Kranju odprla za tiste čase moderno-luksuzen Barok-bar, nekaj let za tem pa sta z gostinsko ponudbo soustvarjala Gorenjski sejem. Gostilno Sejem sta pred dobrimi 20 leti prodala prav Matičku, ki pa je na sejmu »spušil«, ko se je Francu Ekarju in drugim v zgodbi zgodilo lastništvo. Kuki, Mile in Dani danes in vsa ta minula leta soustvarjajo ponudbo športno-rekreativne mode. In so zraven povsod tam, kjer se dogaja šport. Lani so si omislili tudi Rodeo tek okrog Blejskega jezera, ki ga je obteklo 425 sodelujočih. Letos vabijo na »revanšo« 16. septembra. Dani-Danilo Dujovič, na Bled ga je pospremila kar cela družina, žena Nina, dekliško Kurnik, in sinova Luka in Jaka, se je sprostil v družbi neutrudnega Zurbrigna – Jožeta Ciperleta, nesporne prve legende smučarskega Krvavca, Gorenjske GRS in kranjskega ZUTS-a. Za vse njegove »finte« je žal premalo prostora. In potem smo še o tem, kam je pravilno teči okoli jezera. V smeri urnega kazalce ali obratno. Kakorkoli, Bled je samo eden in vsaka nova, a prava zgodba, je še kako dobrodošla.

Oni dan, ko je jadralni sindikat Alinghi na Pokalu Amerike izenačil in se je slutilo, da mu uspe ponoviti zmago, se je v Ljubljani v Mestni hiši zgodilo srečanje navdušencev »horlogerie«. Po naše zbirateljev ali celo neke vrste zasvojencev z edino pravim moškim nakitom, urami. Draguljarsko, zlatarsko, urarska hiša, simpatičnih zakoncev Karmen in Petra Malalana, je s še enim poslovnim korakom Slovenijo popeljala bliže tovrstno urbani svetovni ponudbi. Švicarska urarska manufaktura Audemars Piguet, leta 1875 sta jo v vasi Le Brassus ustanovila Jules-Luis Audemars in Edvard-Auguste Piguet, je danes najstarejša urarska firma, ki nikoli ni zamenjala lastnikov in je še vedno v upravljanju potomcev Audemarsa in Pigueta. Z vrednotami: drznost, odličnost in tradicija, še vedno uspejo ohranjati umetnost visokega in zapletenega urarstva. Švicar Mark Herman, regijski manager družbe je, ob zamejskem Slovencu Petru iz Opčin ter Štajerki Karmen, predstavil posodobljeni luksuzni športni model Royal Oak, podobni model nosi tudi posadka Alinghija. Cena? Hm, ja, 86.000 evrov za kos zelo številčno limitirane ure. In je že prodana. Dva urarska navdušenca, ki imata še en hobi, in sicer avtomobile, sta v svojo družbo povabila šefinjo Karmen. Danilo Ferjančič, doštudiral je v Münchnu, ima rad avte zaradi službe, je slovenski direktor Porsche Slovenija, ure pa niti ne samo zato, ker kažejo čas. Boštjan Šifrar, prvi mož še vedno loške družbe Sibo G., z avti kleplje evropske kilometre, te dni v korist posla podjetniško »napada« Poljsko. Da so jima ure dostopnejše. Oba, Danilo in Boštjan, skrbna očeta s po tremi otroki, sta ljubi jima ženi tokrat pustila doma. Saj veste, kdor jo ima rad,… Se pa Boštjanu obeta toplo poletje in vroč september, saj se njegovi dragi Špeli Mariji, dekliško Hostnik, mamici Tomaža, Mariše in Veronike, prokuristki družbe in mestni svetnici Škofje Loke z liste NIT, županskega kandidata Dušana Krajnika, obetajo ponovljene volitve. In ko bo »sparina« popustila, bo vroče zaradi politike. Le da ura teče vsem enako. Tistim, ki znajo bolj »sproščeno«,…