Sedmica: Branjerija

Konec februarja letos je funkcijo varuha človekovih pravic zasedla visoko izobražena gospa Zdenka Čebašek Travnik, po osnovni izobrazbi psihiatrinja. V prihodnjih šestih letih naj bi ji bili prva skrb nebogljeni pripadniki človekove rase, med katere navadno štejemo otroke in ženske. Super, sem si rekla. Končno nekdo, ki ga ne bo zanimala tako imenovana visoka politika, pač pa skrbi in tegobe nebogljenih. Figo freško. Pod vodstvom Zdenke Čebašek Travnik je postal urad varuha človekovih pravic dislocirana enota ljubljanske tržnice, (na kateri so glavni akterji branjevke). Tako je vsaj mogoče sklepati po enem od dopisov, v katerem se je varuhinji podrejena višja svetnica spravila na dekana ene od ljubljanskih fakultet.

Ozadje primera je naslednje. Zaradi trikrat zavrnjene vloge za izvolitev v naziv izredne profesorice je dotična visoko izobražena gospa (z omenjene dotične fakultete) pomoč poiskala pri varuhinji človekovih pravic. Svoj prav je iskalka pravice podkrepila z zajetno dokumentacijo. Dokumentacijski špeh so na uradu menda skrbno proučili in prišli do zaključka, da so nekatera ravnanja fakultete »neobičajna«. Zdaj na uradu pričakujejo, da o domnevno nenavadnih ravnanjih svoje stališče zavzame še dekan fakultete in jim ga v roku tridesetih dni tudi posreduje. Pri tem se na uradu sklicujejo na 6. člen zakona o varuhu človekovih pravic.

Zakonski člen, na katerega se na uradu sklicujejo, pravi: »Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti in mu omogočiti izvedbo preiskave.« Glede na navedeno je torej lahko celo pol pismenemu državljanu kristalno jasno, da morajo na uradu (na temelju kompetentnih podatkov in informacij) o obravnavanem primeru sami izoblikovati stališče in potegniti zaključek, ne pa, da med vpletenimi izvajajo ankete in potem presojajo, kdo od njih ima prav. Visoko izobražena varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik povsem nedvoumnih zakonskih členov očitno ne razume in od dekana kot nosilca javnih pooblastil namesto podatkov in informacij, potrebnih za izvedbo preiskave, zahteva interpretacijo nečesa, kar se lahko v končni fazi izkaže tudi za čenče.

Dejstvo je, da je za vse, kar z urada prihaja, torej, tudi za traparije, odgovorna Zdenka Čebašek Travnik. Če ne bo mojega prvega vtisa o svojem delu v kratkem popravila, bom verjela, da v Sloveniji z varuhom človekovih pravic nimamo sreče. Po modelu rekla kazala se je namreč ravnal že prejšnji varuh Matjaž Hanžek in, denimo, na primeru nekdanjega novinarja in sedanjega poslanca Mira Petka brez kakršnega koli dokaza zagnal paniko, da so pri nas novinarji ogrožena skupina. Drži, da tokrat stvari niso tako resne, saj ne gre za domnevni poskus umora, pač pa za domnevno šikaniranje na delovnem mestu, drži pa tudi, da varuh človekovih pravic ne more operirati z nedefiniranimi pojmi, kot so »neobičajna ravnanja«, »neobičajno dolgi rok«, »dvomljivo ravnanje« in podobno. Vsekakor si je zaradi teh neresnosti aktualna varuhinja človekovih pravic pri meni zaslužila prvo črno piko.