Nasveti za nabiranje in uživanje gob

Besedilo: Božo Malovrh
Kategorija: Nasveti / četrtek, 19. julij 2007 / 06:00

Ob začetku gobarske sezone je prav, da se seznanimo z nekaterimi najvažnejšimi navodili za varno nabiranje in uživanje gob. Naj naštejem nekaj osnovnih pravil, ki bi jih moral upoštevati vsak gobar.

1. Nabiraj samo tiste užitne gobe, ki jih zares dobro poznaš. Ni dovolj samo misliti, da je goba užitna – to je treba vedeti!

2. Pobiraj le dozorele gobe, pri katerih so dobro vidne njene najpomembnejše značilnosti.

3. Nabrane gobe dobro očisti že v gozdu.

4. Gobe polagaj v pleteno košarico, nikakor pa ne v plastično vrečko, v kateri se polomijo in segrejejo.

5. Dnevno smeš nabrati le dva kilograma gob.

6. Podarjenih gob ne uživaj, če ne poznaš dobro darovalca in podarjenih gob.

7. Nabrane gobe je priporočljivo uporabiti v roku 24 ur.

8. Ne uživaj velikih količin gob. Gobe naj bodo le začimba ali priloga jedem, ne pa glavna jed.

9. Ne uživaj postanih in znova pogretih jedi.

10. Gob, ki jih ne poznaš, ne uničuj na rastišču.

Prihodnjič pa še nekaj nasvetov za obnašanje v naravnem okolju in o zaščiti pred nevarnostmi, ki prežijo na gobarja.

1. Rdečkasta mušnica (Amanita rubescens)

V Sloveniji raste nad 40 vrst gob, ki sodijo v rod mušnic. Užitnih je le sedem vrst, druge pa so pogojno užitne, strupene ali smrtno strupene. Rdečkasta mušnica sodi med pogojno užitne gobe, ker v surovem stanju povzroča prebavne težave, toplotno obdelana pa je užitna. Vsebuje namreč strupe, ki ob segrevanju razpadejo. Pred uporabo moramo s klobuka odstraniti kožico.

Rdečkasto mušnico spoznamo po tem, da ima na rdečkasto rjavem klobuku rožnato rjave krpice. Meso pod kožico klobuka je rdečkasto. Belo zastiralce na betu je široko in na zgornji strani vzdolžno črtasto. Spodnji del beta je čebulasto odebeljen, na njem pa so vidni bradavičasti ostanki zunanje ovojnice. Meso postane na prerezu rdečkasto.

2. Pegasta mušnica (Amanita pantherina)

Goba je po zunanjosti precej podobna rdečkasti mušnici, ker pa je strupena, je dobro poznati njene značilnosti. Klobuk je svetlejše okrasto rjavkaste barve. Krpice so bele barve. Meso pod kožico klobuka je belo. Obrobje klobuka je pri dozoreli gobi rahlo nagubano. Zastiralce na betu je belo in gladko. Spodnji del beta je ovit z dobro vidnimi ostanki zunanje ovojnice, ki se tesno prilega betu kot nekakšna nogavica.

3. Rdeča mušnica (Amanita muscaria)

Ta strupena goba je verjetno med vsemi mušnicami najbolj poznana zaradi lepega rdečega klobuka, ki je posut z belimi krpicami. Žal pa se je v preteklosti večkrat zgodilo, da je premalo pozoren nabiralec med užitne knežje mušnice (Amanita caesarea), ki so sedaj zaščitene, zamešal kakšen strupen primerek ogoljenega različka rdeče mušnice (Amanita muscaria fo aureola), ki na klobuku ni imel belih krpic. Po rdeči mušnici je rod mušnic dobil svoje ime, saj so včasih to gobo namakali v mleko in z njim zastrupljali muhe.

4. Zelena mušnica (Amanita phalloides)

Tej gobi pripisujejo največ smrtnih zastrupitev. Mlada goba, jajčaste oblike, ki komaj pogleda iz ovojnice, je kar precej podobna užitni pšenični poprhnjenki (Rozites caperata) ali užitnemu hostnemu kukmaku (Agaricus silvicola). Mnogi jo zamenjajo tudi z užitno zelenkasto golobico (Amanita virescens), čeprav golobica nima zastiralca na betu in ne zunanje ovojnice v spodnjem delu beta. Klobuk je pri zeleni mušnici običajno zelene barve, vendar pa se glede na rastišče barvni odtenki lahko spreminjajo od belkastih, preko rumenkastih in olivno zelenih do travnato zelenih. Na klobuku običajno ni krpic, vidna pa so drobna vlakna, ki so vtisnjena v kožico in potekajo od sredine klobuka proti robu. Lističi na spodnji strani klobuka so beli. Zastiralce na betu je belo in ni nagubano tako kot pri rdečkasti mušnici. Raztrgana bela ovojnica ob vznožju odebeljenega beta je včasih skrita v zemlji, zato jo zlahka spregledamo. Odsvetujemo kakršno koli pokušanje gobe, saj en sam klobuk (50 g) vsebuje smrtno količino strupa za odraslega človeka. Najhuje pa je to, da se znaki zastrupitve pokažejo šele po 10 do 40 urah, ko je organizem že nepopravljivo prizadet. Tudi če zastrupljenec preživi, ima običajno trajne posledice zaradi poškodovanih jeter in ledvic.