Na romarski poti po Španiji

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Zanimivosti / torek, 17. julij 2007 / 06:00

Nika Weiffenbach iz Železnikov je aprila prehodila znamenito špansko romarsko pot Camino de Santiago. Po mesecu dni in prehojenih 807 kilometrih je, kot pravi, povsem drug človek.

Camino de Santiago je že dolgo ena najbolj obiskanih romarskih poti v Evropi. Poti, ki vodijo v znamenito špansko mesto, je več, najbolj priljubljena pa je več kot 800 kilometrov dolga Camino Francés (Francoska pot), ki poteka od St. Jean Pied de Porta v Franciji do Santiaga de Compostele na zahodu Španije. Po njej gre letno več kot 80 tisoč romarjev, ki naj bi bili po opravljeni poti povsem prerojeni. Da je temu res tako, je aprila izkusila tudi Nika Weiffenbach iz Železnikov. O poti, ki jo je Nika prehodila v celoti (807 kilometrov), je bilo doslej že veliko napisanega; mnogi pa z zanimanjem posegajo po znani knjigi Camino avtorice Shirley MacLaine, prav tako o tej poti v knjigi z enakim naslovom piše Nace Novak. »Tudi sama sem ju prebrala in nato še bolj odločno vedela, da moram iti,« pripoveduje Nika, ki je po dveh dnevih vožnje z vlakom iz Ljubljane v Francijo (presesti se je morala petkrat) 9. aprila začela premagovati Camino de Santiago.

Ravnala se je po vodniku, ki je imel pot razdeljeno na 33 etap. »Sama nisem imela toliko dni časa, zato sem pohitela, da sem na cilj v Santiago prišla v enem mesecu,« pripoveduje. Najmanj je v enem dnevu prehodila 18 kilometrov, največ pa 39. Hitela ni in je raje uživala v naravi. Pot je, kot pravi, odlično označena in se je nemogoče izgubiti. »Če česa ne veš, vprašaš domačine, ki živijo s potjo in so neverjetno ustrežljivi. Slediti moraš rumenim puščicam in školjkam, simbolom apostola Jakoba, čigar grob je v katedrali Santiagu.« Mnogi tako pot imenujejo tudi Jakobova pot.

Romarji spijo v posebnih prenočiščih – albergih, ob katerih so cerkve. »Albergi so na vsakih pet, deset kilometrov, ponekod moraš pešačiti po 25 kilometrov. Prav tako kot vodnjaki so označeni v večini vodnikov. Nočitev stane od pet do deset evrov, proti koncu poti so albergi celo brezplačni, a romarji ponavadi pustijo donacijo,« razloži Nika in doda, da je v skoraj vseh možno prati in v nekaterih celo posušiti oblačila, ponekod pa tudi kuhati. Sicer pa so v restavracijah ob poti na voljo cenejši romarski meniji.

Pot ne sprejme vsakega

Na poti jo je stalno spremljal 12-kilogramski nahrbtnik s slovensko zastavo. »Vzameš lahko le najnujnejše: čim manj oblačil, zdravila in kozmetiko lahko kupuješ sproti na poti. Nujno potrebuješ dobro uhojene pohodne čevlje in palice,« je strnila Nika in dodala, da lahko v albergih celo naročiš taksi, ki ti prepelje nahrbtnik do naslednjega prenočišča, izmučenim romarjem pa je ponekod na voljo masaža. Pa kondicija? Romarka iz Železnikov, ki se je pred tem petnajstkrat podala na Ratitovec, je prepričana, da je veliko bolj kot fizična pomembna dobra psihična pripravljenost in trdna volja, da boš podvig zmogel. Sama je obupavala samo enkrat. »Vsa oblačila sem imela mokra, ker je štirinajst dni padal dež - prvi dan je bil celo sneg – in jih nisem imela kje posušiti. Takrat sem poklicala mami in ji rekla, da bi se rada pogrela na domači krušni peči,« se spominja Nika, ki sicer na poti večjih težav ni imela. Shujšala je za pet kilogramov, jo 'odnesla' s štirimi manjšimi žulji in vnetjem mišic pod kolenom, ki je trajalo pet dni. »Precej jih odneha zaradi psihičnih težav, drugi imajo grozne krvave žulje, pogosta je vročina. Pravijo, da romarska pot ne sprejme vsakega.«

Niko očitno je. Brez večjih težav je prehodila pot od Pirenejev po severu Španije skozi nekaj velikih mest, denimo Pamplono, ki je znana bo bikoborbah, Burgos in Leon. Mesta so jo spomnila na vrvež in napetost, zato čim hitreje 'bežala' v mirno naravo. »Sploh zadnji del poti je čudovit. V hribih spominja na slovensko pokrajino, v gozdovih diši po evkaliptusu,« pove romarka, ki je 8. maja s solzami v očeh dospela na cilj pred mogočno katedralo v Santiago. Na osnovi romarskega potnega lista z žigi iz albergov je dobila listino o opravljeni poti. »Nekateri jo prehodijo iz verskih razlogov, drugim predstavlja izziv in rekreacijo, sama pa sem začutila, da moram v življenju korak naprej,« je pristavila.

Tako kot mnogi romarji se je podala še v sto kilometrov oddaljeni kraj Fisterra, rt na skrajnem severozahodu Španije, ki v prevodu pomeni 'konec sveta'. Tam romarji, ki naj bi se na dolgi poti prerodili, simbolično zažgejo še stara oblačila. »Človek je po takšnem podvigu drugačen. V glavi sem marsikaj razčistila. Naučiš se uživati vsak trenutek. Ne moreš verjeti, kako zelo kompliciramo stvari in hodimo drug mimo drugega kot popolni tujci,« razmišlja Nika. Na poti je spletla prijateljstva s številnimi romarji, srečala pa ni niti enega Slovenca, čeprav naj bi jih lani pot prehodilo 88.

In koliko stane takšna pot? Za vlak v eno smer je odštela dobrih 220 evrov, nočitve, hrana, pijača in spominki so stali 600 evrov, okoli 300 evrov pa vožnja nazaj z avtomobilom, saj so jo na koncu poti pričakali domači.