Veter jim je bil naklonjen

Šest učencev Vzgojno izobraževalnega zavoda Smlednik se je v soboto vrnilo z enotedenskega jadranja.

Smlednik – Na jadranju je sodelovalo šest učencev: Saša, Domen, Andraž, Matjaž, Egzon in Igor, vodila pa sta jih socialna pedagoga Tjaša Šlibar in Daniel Horvat. Jadrnico je vodil zdaj že njihov nekajletni skiper Boris Sekereš, ki je v tem času postal že kar del posadke. Izhodišče enotedenskega druženja na morju je bila marina Agana pri Trogirju.

»Morje in veter so nam bili naklonjeni in zato smo dokaj hitro prejadrali 30 milj do Visa. Prenočili smo v mestu Komiža. Znanec z otoka nas je preskrbel z veliko vrečo limon, ki so jih otroci med vso potjo pridno jedli, kakor tudi vse drugo sadje. Spomnili smo se, da so bile limone včasih edini vir vitaminov za mornarje na dolgih poteh po morju. Naslednji dan smo zaradi visokih valov napenjali jadra proti Hvaru, natančneje Paklenim otokom. Med posadko se je pojavila slabost, vendar smo jo z malo "medicine", dobre volje in humorja uspešno prestali. Kopanje v lepem zalivu je iz nas zvabilo otroke, gusarje in "petelinčke", ki so se bojevali med seboj,« je pojasnil Daniel Horvat.

Naslednji dan so se glede na slabe izkušnje iz prejšnjega dne in na ne prav dobre vremenske napovedi le stežka odločili za nadaljevanje poti proti Lastovu. Pot je bila dolga in naporna, predvsem zaradi visokih valov, vendar je pogled na prekrasen otok in čisto morje razveselil vso posadko. Tudi naslednji dan so ostali na otoku in si ga še natančneje ogledali. Nato so pot nadaljevali proti Korčuli in nazaj v Agano. »Vsak dan posebej je prinašal mnogo lepih in enkratnih dogodivščin: potapljanje, vleka na vrvi za jadrnico, raziskovanje pod vodo in na kopnem, lovljenje rib, drobne mornarske spretnosti (vozli, jadranje, navigacija), skrb za racionalno porabo vode, hrane, učenje samostojnosti. Predvsem so bile to za otroke prijetne, zanimive počitnice, polne novih izkušenj. Projekt je v celoti uspel. V takšnem okolju in situacijah, kjer smo odvisni drug od drugega, v nenehnih interakcijah se učimo (tudi odrasli) hitreje in naše izkušnje so bogate. Tukaj ni prostora za sprenevedanje, dvoličnost, izmikanje odgovornosti ... Vsak dan posebej se srečamo sami s seboj in seveda z vsemi, s katerimi si delimo prostor,« je zaključil Horvat.