K Mariu po nasvet za Sobo 102

Ženska ti lahko da navdih, ko ustvarjaš, pa moraš biti sam, je prepričan Jan Plestenjak. Morda prav zato eden najbolj zaželenih Slovencev še naprej ostaja samski.

»Včasih, ko sedem za klavir ali kitaro in pišem song, ko sem v tistem momentu vznesenosti, pomislim, da če bi me nekdo samo vprašal, koliko časa bom še delal, bi me uničilo,« pojasnjuje in obenem priznava, da mu samsko življenje povsem ustreza. Pred dnevi smo Jana, ki je letos praznoval 15-letnico glasbenega delovanja, ujeli pred koncertom v rodni Škofji Loki. Kot pravi, je zanj nastopati v mestu, kjer pozna ogromno ljudi, precej bolj stresno kot drugod. Seveda tudi na tem koncertu ni šlo brez ta čas aktualne Sobe 102. Pri njenem nastanku je sodeloval celo znani televizijski voditelj Mario Galunič.

Najprej se dotakniva dueta Soba 102, ki kraljuje na radijskih valovih in lestvicah. Zanimivo besedilo. Pojete iz lastnih izkušenj?

»Ne povsem iz lastnih izkušenj, gotovo pa včasih posredno iz lastnega življenja, ki pa se res veliko dogaja po hotelih. Pogosto spim po raznih krajih. Sploh po koncertu mi je zabavno prespati v kraju, zato da ga doživim tudi naslednje jutro, naslednji dan.«

Ste torej velikokrat, kakor pojete v skladi Soba 102, v hotelih kradli zlomljena ženska srca in počeli vse, kar se ne sme?

(smeh) »Ja, marsikaj se je dogajalo, saj smo normalni ljudje. Zaradi dela je moje življenje zelo povezano s hoteli. Slednji se mi zdijo zelo karizmatična scenografija za kakršnokoli zgodbo, pa naj bo to besedilo, film ali video. Imajo svoj šarm.«

Ima številka 102 kakšen pomen?

»Prav nobenega. Nisem vedel, ali se reče sto dva ali sto dve, pa sem poklical edinega slavista, ki ga poznam, Maria Galuniča, ki mi je pojasnil, da je sto dve. Tudi zaradi rime je to bolje.«

Pa 'latinolover', za kakršnega veljate, v vseh teh letih ni našel tiste prave boljše polovice?

»Mediji so napihnili ta mit o 'latinoloverju' iz Škofje Loke ali Strunjana. To je čisto brez zveze. Zakaj nisem našel tiste prave …«

Kandidatk je bilo, vsaj predvidevam, verjetno dovolj …

»No ja, seveda, če si medijsko znan, to niti ni čudno. Mislim, da sem sam kriv, ker sem neprilagodljiv, ker se preveč ukvarjam s sabo in ne s tisto, ki je z mano. Vso krivdo za to situacijo bom zvalil nase. Mogoče se bom kdaj naučil biti bolj kooperativen.«

Očitno vam bolj ustreza samsko življenje …

»Razvajen sem, seveda, ker sem toliko let že sam. Ni nobene odgovornosti, nikomur ni treba razlagati, kam greš, kdaj prideš, zakaj si bil kje in s kom. Včasih, ko sedem za klavir ali kitaro in pišem song, ko sem v tistem momentu vznesenosti, pomislim, da če bi me nekdo samo vprašal, koliko časa bom še delal, bi me uničilo. Popolnoma moraš biti svoboden, ko ustvarjaš.«

Torej vam ženska ne bi dala navdiha?

»Lahko ti da navdih, ko ustvarjaš, pa moraš biti sam.«

Imate kakšne slabe izkušnje z oboževalkami?

»Niti ne. Zgodilo se je samo enkrat, da je bila ena zelo naporna. Našla je celo moj dom v Strunjanu, ki ga ni lahko najti, in mi je ob jutrih zvonila na vratih. Ampak se je potem pomirila.«

Na sceni ste že petnajst let, v tem času ste posneli devet albumov … Od kod pravzaprav črpate zagon za naprej?

»Res ne vem. Saj se mi ne da več toliko (smeh). Vsakič, ko izdam novo pesem, še nisem izgubil tistega naboja: joj, a bo hit, a bo ljudem všeč? Še vedno je v meni tisto vznemirjenje. V sekundi, ko bi to izginilo, bi se nehal s tem ukvarjati. Ko ti je vseeno, kako ljudje sprejemajo stvari, je bolje, da se s tem ne ukvarjaš. Ravno ta magija neke napetosti je super, adrenalinska. Rad igram, rad imam glasbo in imam srečo, da mi je to po devetih albumih še vedno žur. Največji žur mi je, ko se odpravim v studio snemat nove songe. Pogovarjal sem se z nekaterimi znanimi hrvaškimi izvajalci, ki so mi rekli, da jim je mučno iti v studio. Sam si tega ne morem predstavljati. Potem bi bil rajši zastopnik za kakšno firmo in bi uvažal neke stvari.« (smeh)

Vam je pa menda muka snemati videospote?

»Ja, to pa priznam. Tam moraš pozirati, dobro izgledati. Če sem iskren, mi gre na živce že na playback odpirati usta. Ampak sem zadnjič preštel, da je videospot za Sobo 102 že dvajseti.«

Še danes vam sem ter tja nekateri očitajo uspeh na račun mame, priznane umetnice. Kaj porečete takim?

»Zadnja leta rečejo mami, a vi ste pa mama od Jana Plestenjaka. (smeh) Vedno je tako, da če ima otrok znane starše, je to zanj veliko breme. Meni osebno je bila to še večja spodbuda, da se dokažem. V meni je spodbudilo še večjo trmo, in prvih osem, devet let, ko sem bil zelo neuspešen, bi brez te trme v sebi težje prejadral.«

In če danes vsi tarnajo, kako težko preživijo z glasbo, se vi verjetno ne morete pritoževati?

»Ne, lepo živim. Je pa normalno, da na dvomilijonskem trgu ne more več kot deset ljudi dobro živeti od glasbe.«

Koliko nastopov imate na leto?

»Okoli 40, 45.«

Si boste sploh privoščili dopust?

»Prav zdaj bova z dobrim kolegom, profesorjem kitare Denisom Kokaljem iz Škofje Loke, po petnajstih letih šla za štiri dni v hribe. Čisti odklop, nobenih žuriranj, moram se skulirati. Nikoli nisem hodil v hribe, zdaj pa sem si to res zaželel.«

Tudi v Škofji Loki vas večkrat slišimo prepevati …

»V Škofji Loki nastopam zelo malo, nazadnje sem bil dve leti nazaj. Če priznam, mi je čuden 'filing'. Toliko ljudi poznam, se z njimi zafrkavam, preživljam z njimi prosti čas. Preveč me poznajo iz čisto vsakdanje zgodbe, zato je nastopati v Škofji Loki zame večja napetost kot drugje.«

Se radi vračate v mesto, kjer ste preživeli otroštvo in najstniška leta?

»Seveda. Zagotovo pridem vsak teden. Ponavadi se odpravim ponoči, ob enih štartam iz Strunjana. Prazna cesta je, pa se mi je luštno peljati.«

Verjetno hitro?

»Tudi včasih.«

Koliko je to?

(smeh) »Ja to pa ne smem povedati. Zdaj so postavili statične radarje in je konec zabave.«

In ko jih še ni bilo?

»Oh, ko še ni bilo niti kazenskih pik, se spomnim, je bilo pa drugače. Ponoči je bila povsem prazna cesta … Ne bom govoril, ker me bodo zafrkavali.« (smeh)

Dvesto in več?

»Oh, je bilo, bilo. Hitro.« (smeh)

Težav s policisti nimate?

»V zadnjem času je drugače. Vsako leto, ko sem starejši, bolj pomislim, kaj se lahko zgodi. Ko vozim po naseljih, pomislim, ali bo izza hiše pritekel otrok ali pa se bo zgodilo kaj nepredvidljivega …«

Prej ste bili pa norec za volanom?

»To ne, priznam pa, da sem bil neodgovoren. Z leti izgubljaš mladostniško aroganco in to se mi zdi kul.«

In kaj poslušate, ko se ponoči vozite?

»Včasih samo zvok motorja. Če sem v fazi produciranja muzike, poslušam glasbo, ki je podobna temu, kar delam sam. V zadnjem času sem veliko poslušal Erosa in Lauro Pausini. Drugače pa tudi klasiko in kakšen dober rock.«

Ali kdaj razmišljate, kaj bi počeli danes, če vam ne bi uspelo? Si predstavljate, da bi hodili v službo od sedmih do treh? In to dan za dnem?

»Z obveznostjo službe sta lahko tudi manjša odgovornost in stres. Ali je kdo pripravljen prevzeti nase vse breme, morda neko vodenje, ali pa se temu raje odpove in ima lepo življenje brez bremen, pa si mora zato kupiti slabši avto in bolje razmisliti, kako bo delal z denarjem. To je zelo dvorezen meč … Jaz pač v življenju nisem imel šefa, moj edini šef je bila publika.«

Pa imate kdaj vsega vrh glave in si mislite, zakaj mi je treba tega?

»Imam. Moja odgovornost do publike je velika. Koncert lahko naredim zelo klišejsko in večina ljudi mogoče niti ne bo opazila, da jim nisem dal te energije, ki bi ji jo lahko. Ampak jaz sam se slabo počutim, če to naredim. Pred dvema letoma sem prišel v fazo, ko sem se na odru počutil praznega. In sem si vzel osem mesecev prosto, ker se mi ni zdelo pošteno do folka, ki pride na koncert, da mu ne dam maksimuma. Takrat se moraš pač malo ustaviti. Saj ni vse samo zaslužek in denar. Prvi pogoj je, da delaš res kvalitetno. Če se ne bi zelo posvečal temu, se ne bi obdržal petnajst let na sceni. V končni fazi so v moji generaciji do danes ostali samo še - govorim o koncertnih, ne festivalskih izvajalcih - Magnifico, Big Foot Mama. Potem se pa že neha.«