Zlati časi brez spodnjih hlač!

Ženska v preteklosti ni poznala spolnega užitka

»Ni je prenesel! Trmasto je trdil, da mora pravi kmet na leto pojesti vsaj en voz gnoja. Zato tudi ni dovolil, da bi se ribala hiša in drugi prostori. Nekoč, čakala sem na ženitnega mešetarja, sem vstala ob petih, da bi na skrivaj poribala tla. Oče me je pri tem zalotil in me tako obrcal, da sem bila vsa krvava. Ena izmed brc je priletela tudi med noge. Raztrgal me je, da sem imela vse življenje težave z uhajanjem vode. Vpil je name, da bom jaz kriva, če bo pod strhlenel, da bo postala hiša vlažna od tiste vode, ki se bo zažrla v tla. Potem je šel v hlev in z najbolj umazanimi škornji znova naredil 'stezo' skozi vse prostore.« Povedati je treba, da so imeli možakarji v tistih časih še eno, zelo nagnusno navado. Čikali so tobak. To je pomenilo, da so bila tla praviloma popljuvana. Pljunki so se valjali med žaganjem, s katerim so želeli »zabrisati« umazanijo.

Dandanašnji, ko se ve, da pri marsikateri hiši nosi hlače ženska, se sliši čudno in nenavadno, da včasih ženska ni imela nobenih pravic. Da je bila le moževa lastnina. Z njo je lahko počel, kar ga je bila volja. Zakon je bil namenjen predvsem razmnoževanju. Čeprav bom o otrocih pisala malo pozneje, naj že tu povem, da tudi ti niso imeli, vsaj za nekatere očete to velja, prave cene. Kar nekaj jih je bilo, ki niso vedeli niti za imena vseh svojih otrok! Da je treba življenje v dvoje posvetiti zgolj in samo rojevanju, so ljudje poslušali tudi s prižnic. Veliko žensk mi je pravilo, da se niso upale pregrešno razmišljati niti potiho. Vse je bilo greh. Če ni bilo vsako leto otroka, se je zgodilo, da župnik ni hotel dati odveze!

Toda dedci so se sem in tja znali spomagat. Najbolj priročne za to so bile »slamnate vdove«. Njihovi možje so delali v Franciji, Ameriki ali pa so golcali in so se le redko vračali domov. Da bi na koga javno kazali s prstom, da je bil prešuštnik, se je redko govorilo. Pa vendarle. Zelo znana je bila naslednja zgodbica: Ko je neka, že malce starejša in zelo verna gospodična prišla služit k nekemu kmetu, se je kmalu zgodilo, da je ta ostal »na suhem«, ker je žena hudo zbolela. Seveda se je možak znašel. Stopil je k dekli, ga potegnil ven in zajokal: »Marjene, daj, poglej ga, kako je zatekel. Če se me ne boš usmilila, bo zatečen še bolj in ti boš kriva, če bom zato umrl.«

Dekla je bila nekaj dni čisto preč od strahu. Vsak večer je molila za gospodarjevo zdravje, da bi se mu tisto spet povrnilo v normalno stanje. Toda nič ni pomagalo. Gospodar se je vračal k njej in vsakič je bilo huje. Nekje globoko v srcu se je Marjenetu zdelo, da bo naredila dobro delo, če bo odrešila gospodarja strašnih muk, in se mu je vdala. Kako je bila vesela, ko je videla, da je tisti »one« spet lepo »manirlih« bingljal in bil po njeni zaslugi videti čisto nenevaren. In zato si ni mogla kaj, da se ne bi naslednjič pohvalila s svojim dobrim delom tudi pri spovedi … Na žalost spovednik za takšne »stopnice v nebesa« ni imel nobenega pravega posluha. O Marjenetovem grehu je potem v nedeljo pri glavni maši grmel s prižnice in javno sramotil žirovske prešuštnice … Karkoli so moški počeli, nikoli niso bili grdi. Vsem, tudi ženskam, se je zdelo čisto normalno, da so morali potešiti svoj nagon. Tiste pa, ki so pred zakonom »dale noge narazen«, so bile prešuštnice in za njimi se je kazalo s prstom. Nekatere so »nastavile« več moškim in posledica tega so bili otroci različnih očetov.

Pripis: veliko bralcev me kliče, ker bi želeli sami dodati svojo zgodbo o življenju včasih. Prosim, da mi jo pošljete na naslov: Milena Miklavčič, Kosovelova 2, 4226 Žiri, ali po e-pošti zareceno@gmail.com. Vsem že vnaprej hvala.