Človek, postoj: moj kamen je zadnji izmed devetindvajsetih

Na vrhu Triglava sta postavila nemški in italijanski okupator visok, kamnit mejnik s črkama D/Deutschland/ in I/Italia/. Slovenije, prelestnega koščka, ki nam je še ostal iz grenke zgodovine, ni več. Leta 1941 so si trije okupatorji razdelili to zemljico zase. Pogumni slovenski rodoljubi so še isto leto ustanovili Osvobodilno fronto (OF). Plamen upora je zajel ne samo domače Slovence, ampak tudi tiste izven naših meja. Kdor dela in se bori, živi! Preminuli v obrambnem boju oživi, postane moč in luč narodu. Posebno nacifašisti so se odločili uničiti naše najboljše ljudi, naše cvetje. Korenine in vse drugo bo uničil orač, ki bo sejal na osvojeni zemlji za tujega gospodarja.

Že davnim prednikom sta bila zemlja in kamen nekaj svetega. V kamen so vklesali sonce z žarki kot drugo božanstvo. Pri kamnih so iskali zdravje, tolažbo, delili pravico, prisegali, prerokovali, ustoličevali … Kaj vse so nam predniki ohranili v kamnu! Nekdanji človek je spoštoval kamen kot neko zgoščeno silo – moč – boga. Vse to je vedel in oboževal akademsko izobraženi slikar in kipar JAKA TORKAR (1932-2002), rojen v Lescah. Zasnoval in izpeljal je postavitev veličastnega spomenika talcem v Mostah. Umetnik je zmogel navdušiti jeseniške železarje, da so ulili bronastega talca. Kamnoseki so oblikovali 29 težkih kamnov. Na njih so vklesani podatki o vsakem talcu.

Zadnji kamen proti mostovom in nad starim mlinom ima talec CIRIL STRITIH, rojen 29. marca 1909 v Bistrici pri Tržiču. Bil je peti otrok izmed preživelih desetih. Oče Anton Stritih se je poročil s sestro prve žene, Nežo Zavrl, Ciril je tretji otrok iz drugega zakona. Po končani meščanski šoli v Tržiču in srednji gradbeni je bil nadzornik železniške proge od Kranja do Rateč. Rad se je ukvarjal s športom kot telovadec, smučar, planinec. Bil je navdušen bralec in kljub mladosti večkratni predsednik Slovenskega bralnega društva Tržič, ki je gojilo tudi uspešno zborovsko petje. Leta 1939 je praznovalo društvo pod Cirilovim predsedovanjem svojo 50-letnico, takrat je peljal člane in prijatelje branja ter petja na Prešernov dom v Vrbo.

Naj vam oživim nekaj vrstic iz listov, skrivaj napisanih in poslanih iz ječe ženi Mirki, ki je bila doma iz znane Slugove gostilne v Tržiču. Goreče si je želel objemati hčerkico Tatjano, rojeno 12. decembra 1940, in sinka Vladimirja, rojenega 1. septembra 1938. Ta želja se mu je v zaporu izpolnila. V štirih mesecih zapora je zmogla žena obiskati moža kar šestindvajsetkrat. Dolga je bila pešpot po makadamu od Tržiča do Begunj! Če je imela s seboj še voziček z otrokoma, še mnogo daljša! Takrat je dobivala v otroških cunjicah sporočila, kako jih vse ljubi in kako trpi, ker ga boli, da doživljajo vse to njegovi zaradi njega. Toda teptana in zasramovana domovina je bila Cirilu tretja mati in tudi zanjo se je bil pripravljen žrtvovati. Zaprt je bil v begunjski mučilnici od februarja 1942 do 1. julija 1942, ko je bil ustreljen v Mostah. V Begunjah sta bila zaprta tudi mlajša Cirilova brata Nande in Stanko ter najmlajša sestra Metka. Starejši brat Franjo je bil izseljen v Srbijo. Tudi ženini sorodniki so bili tarče nacifašističnega nasilja. Brat Jože, profesor, je bil zaprt hkrati s Cirilom v Begunjah, drugi brat je bil zaprt v Gonarsu v Italiji, ženin nečak Slavko je že počival ustreljen na begunjskem grajskem vrtu.

Iz ohranjenih lističev veje ljubezen in bolečina časa:

»Ljubi moji dragi! Mirka, če se ne vidiva več, stori vse po svoji pameti, da bosta otroka vredna svojega očeta, ki ju je neizmerno ljubil, a je moral zaradi svojega narodnega prepričanja nasilno umreti, kaj drugega v Begunjah ne moreš pričakovati… Skrbi za Slugovo mamo, ki je bila tudi zame prava mati … Tu so dnevi neizmerno dolgi. Jutri gre velik transport na Koroško in naprej v Nemčijo. Kako rad bi šel z njimi… Zelo rad bi šel na delo, a nimam nikogar, ki bi me priporočil. Brez dela ni živeti! Mnogo sem pri oknu in čakam … Tako krasna je pomlad, a za nas izgubljena. Kakšne načrte sem imel, kako bom uredil vrt! Polje, kdo bo tebe ljubil! Kaj pa kravica, zajčki … Mnogo se mi sanja o domu, delu, a zbudim se na mrzlem betonu v drobižu in prahu iz slame. Edina zabava mi je, da iščem in pobijam bolhe, in telovadim, kolikor zmorem … Uboga Mirka, kako trpiš zaradi mene!«

Neizmerno tenkočuten, ljubeč in skrben mož in oče je bil talec Ciril Stritih. Iz vsega je vrela globoka ljubezen do žene, doma in vseh domačih. Mučila ga je bolečina zaradi okupirane domovine. Za njeno osvoboditev je bil pripravljen tudi umreti.

Neznani zapornik je vklesal v zid samice:

»Umreti težko ni, pustiti drage svoje, to boli.«

Jeseniški pesnik, pisatelj in partizan MIHA KLINAR (1922-1983) je bil Cirilov prijatelj, zato ga je njegova smrt še bolj prizadela. Že 1. julija 1942 je privrela iz njegovega pesniškega srca drobna pesmica z naslovom 1. VII. 1942

Nagli streli,

hipni kriki

in nato tišina

in v tišini

nema groza,

nema bolečina.

Strašen je molk ubitih

tam pri mostu

blizu mlina

je vzcvetela silna bolečina.

Talcem v Mostah in drugod po Gorenjskem je napisal še v mesecu juliju pesem z naslovom

Dnevi smri, dnevi groze

Puške, ogenj,

ogenj puške

so drdrale

v MOSTAH,

Gabrovcah in Črni,

trikrat v Begunjah in Kokri,

na Golniku in v Goričah,

v Križah, Kovorju,

Vodicah in na Hrušici,

pa Retnjah in Brodeh.

Živi v ognju so zgoreli

na Gradišču, na Korenem,

v Moravčah in še marsikje.

Leta 1942 je okupatorjeva kosa najbolj divjala po gorenjskih in sploh slovenskih tleh. Ostala je pesem, ker je svetloba. Svetlobe puške ne morejo ubiti. Pesmi spomina in zahvale, veličastni talec, starodavna kamnita ograja s težkimi belimi kamni, vse to je dragoceno še bolj, ker talci iz Most nimajo svojega grobišča. Okupator je uničil najbrž tudi vse tiste zapornike, ki so morali spremljati talce na morišče, pobrati postreljene in jih naložiti na kamion. Kje so posmrtni ostanki talcev iz Most, nihče ne ve še do današnjih dni. Talci, mrtvi zaporniki, interniranci in razni pregnanci in begunci ter padli borci v narodnoosvobodilnem boju so postali cvet ali kamen.

Devetindvajset belih kamnov na starodavni cestni ograji bo tiho spominjalo kakor nemi labodi na tiste grozne, a slavne dni upora. Popotnik, ki bo šel mimo, bo s hvaležnim pogledom pobožal te kamne. Marsikdo, ki bo prišel z izleta na Stol, bo položil k talcu cvet s planin v hvaležen spomin, kar se je dogajalo tudi doslej. Prebivalci iz naših vasi se bodo še naprej spominjali vseh teh žrtev s pesmijo in hvaležno besedo. Hitra, bistra hči Karavank Završnica bo šumela svojo pesem talcem noč in dan. Žvrgolenje ptic v drevesih in zelenju med ograjo, vodo in skalovjem bo podoba večne lepote življenja.

Zahajajoče poletno sonce stke s svojimi žarki ob določenem času po belih kamnih temno verigo iz senc. Umetnik bo zmogel celo kdaj v prihodnosti izklesati na kamen planiko ali nagelj. Človek je najlepši in najdragocenejši cvet zemlje in neba. Obdarjen je z razumom in ljubeznijo srca. Mati narava skrbi, da zemlja rodi. Človek se trudi, da vse okrog sebe lepša, urejuje, oblikuje, razvija, spoštuje, varuje, brani, hrani in tudi umira za srečo novih ljudi.

ENO SAMO BESEDO OHRANI ZAME V SVOJEM MOLKU, O SVET, KO UMREM. »LJUBIL SEM!« Rabindranth Tagore