Pet let hospica na Jesenicah

Besedilo: Štefka Ferbežar, prva predsednica OO hospic za zgornjo Gorenjsko
torek, 10. julij 2007 / 06:00

"Dodajmo življenje dnevom in ne dneve življenju."

Julija 2000 je bil na Jesenicah prvi sestanek članov iniciativnega odbora za ustanovitev Območnega odbora Slovenskega društva hospic za zgornjo Gorenjska. Prva naloga odbora je bila seznaniti širšo javnost z dejavnostjo hospica. Zato smo organizirali predavanja pod naslovom Skrb za umirajoče bolnike in njihove svojce ter Čas žalovanja. Udeležba na teh predavanjih je bila velika, kar je razumljivo, saj o smrti oz. umiranju javno takrat skoraj nismo govorili. Nato smo organizirali prvo izobraževanje za bodoče prostovoljke in tako pridobili nove aktivne in podporne člane.

Ob veliki pomoči takratne direktorice doma za starejše občane Metke Gostič nam je uspelo skupaj s še drugimi jeseniškimi humanitarnimi organizaciji urediti prostor za našo delovanje v kletnih prostorih Doma dr. Franceta Berglja. Finančno so nam v prvih letih največ pomagali Vogt Slovenija z Blejske Dobrave, Občina Jesenice in Alwis Jesenice. Območni odbor Slovenskega društva hospic za zgornjo Gorenjsko je bil ustanovljen 9. maja 2002.

Naše težnje so bile in so še vedno, da usposobimo ljudi, da bi znali sami doma poskrbeti za svoje umirajoče, cilj društva pa je tudi, da bi prenesli miselnost hospica tudi na medicinsko osebje, ki v bolnišnicah in domovih skrbi za hudo bolne. Veliko posameznic in le malo posameznikov se je prav v ta namen udeležilo naših izobraževanj oz. so jih na izobraževanje napotile zdravstvene ustanove in domovi za starejše občane.

Naši cilji so uresničeni, če v bolnišnico ali domove za ostarele pokličejo prostovoljke hospica k bolnikom, ki so osamljeni in nimajo več svojih najbližjih domačih, ali kot pomoč in oporo na dom. Redno že četrto leto sodelujemo tudi z dijaki 3. in 4. letnikov Medicinske šole na Jesenicah. Na teh delavnicah mladi največkrat prvič na glas spregovorijo o umiranju in občutkih, ki jih doživljajo ob tem. Prirejamo tudi izobraževanja za nove prostovoljke in delavnice za žalujoče. Da bi lepše živeli, moramo govoriti tudi o smrti in narediti vse, da bodo ljudje, ki umirajo, do zadnjega trenutka zares živeli.