Zlati časi brez spodnjih hlač!

Tista, ki je imela v omari troje hlač, je bila že premožna. Moški so nosili gate, hlače pa so imeli zvezane le z vrvico, čez pa seveda predpasnik, največkrat višnjeve barve.

Že od nekdaj so privlačile prepovedane stvari. Posebno tiste, o katerih se je le šepetalo in govorilo v šifrah. Bog vedi, kolikokrat je nanesel pogovor na to, kako so živeli včasih. Besedovanje pa se je po navadi zaključilo z znanim stavkom, ki mi še zmeraj odzvanja v ušesih: Ja, včasih je bilo drugače, ker smo bili pošteni.

Vse skupaj pa se je nanašalo na današnje vse preveč sproščene odnose med moškim in žensko. Kako pošteni? je potem sledilo neizogibno vprašanje. Toda odgovori so bili po navadi tako splošni, da niso ničesar povedali.

Ko sem pisala za Žirovski občasnik, sem se med drugim pogovarjala tudi z Veharjevo mamo (žal že pokojno). Nikoli ne bom pozabila njenih smejočih se in žarečih oči, ko mi je sem in tja malce namignila, kako so fantje in dekleta iskali in tudi našli priložnost, da so bili na skrivaj malo skupaj. Tedaj me je zamikalo, da bi o »tistih stvareh« izvedela kaj več.

Kar nekaj časa je v meni zorela misel, da bi raziskala, kaj je ljubezen pomenila našim prednikom na začetku 20. stoletja. Toda že kmalu sem ugotovila, da naloga ne bo lahka. Naletela sem na številne ovire, predvsem pri sorodstvu tistih, ki sem jih obiskala, saj mnogi niso želeli, da bi mi njihovi starši pripovedovali karkoli o tej nenavadni temi. Zato sem kar nekaj časa porabila, da so mi sogovorniki zaupali. Da so se brez zadreg »odprli« in mi pripovedovali o stvareh, ki so me zanimale.

Lahko bi rekla, da sem bila nemalo presenečena, ko mi je Veharjeva mama povedala, da ženske včasih sploh niso nosile spodnjih hlač. Ja, kar sapo mi je vzelo!

Potem sem ugotovila, da so name »kvarno« vplivali najrazličnejši prizori iz tako imenovanih zgodovinskih filmov, ko sem lahko v nedogled občudovala frfotajoče žensko perilo, če je igralka le hotela dvigniti svoje prelestne nožice v zrak.

V začetku tega stoletja je bilo, vsaj pri nas na Žirovskem, čisto drugače. Ženske so nosile krila, čeznje predpasnik, kakšno bluzo, pa še to je moralo biti trpežno, ker so bile le redke tako premožne, da so si lahko kdaj pa kdaj omislile novo obleko.

Spodnje hlače so bile največkrat iz porhanta. Tista, ki je imela v omari troje hlač, je bila že premožna. Moški so nosili gate, hlače pa so imeli zvezane le z vrvico, čez pa seveda predpasnik, največkrat višnjeve barve. Nekateri možje vse življenje niso obuli nogavic. Čevlje so si nataknili kar na bose noge – poleti in pozimi.

Na novo so se dekleta oblekla le za ohcet ali ob kakšni drugi slovesni priložnosti. Tedaj so morda celo prvič prišle tudi do novih čevljev. V Žireh se je veliko klekljalo, in kjer so bile dekleta in žene pridne, so kakšen sold prihranile tudi za novo obleko. Pravijo, da se je takoj videlo, pri kateri hiši znajo poprijeti za delo!

Po prvi svetovni vojni so dekleta začela nositi krajša krila, in to ni bilo pogodu očetom. »Tega ne boš oblekla, dokler bom živ, mi je zagrozil oče, vzel pas in me nažgal, da sem bila vsa plava. Bilo ga je sram, da bi 'vzbujala slo' pri možakarjih, ki so prihajali v našo delavnico. Oče je bil zelo starokopiten.« Tako se spominja ena izmed mojih sogovornic.

Prav tako se dekletom in ženam ni sanjalo o modrčkih. Še po drugi svetovni vojni ga marsikatera ni hotela nositi. Spet so se našle izjeme. Ena izmed bolj razsvetljenih mam na Dobračevi jih je izdelovala kar sama doma (po prvi svetovni vojni) in z njimi zalagala tudi druga dekleta, ki so prihajala v hišo k njenim hčeram.