Z besedo in podobo

Ste se kdaj vprašali, kakšno je razmerje med besedo in podobo, med poezijo in likovno metnostjo? Ob 40-letnici smrti pesnika Alojza Gradnika (3. 8. 1882 - 14. 7. 1967) imamo imenitno priložnost za prikaz njegovega odnosa do teh reči.

Zgodbo o Gradnikovi ljubezni do likovne umetnosti začnimo s kritiško domislico iz leta 1938, po kateri je Župančičeva pesem bliže muziki, Gradnikova pa bliže slikarstvu in plastiki. Čeprav gre za hudo posploševanje, tisto o Gradnikovi "likovnosti" ni čisto brez osnove. Grafični opremi pesniških zbirk je namreč celo življenje posvečal veliko pozornost, skupaj s slikarji je pripravljal grafično-pesniške knjige in se tudi sicer s slikarji precej družil. Na Gradnikovo pesniško in človeško pot so pomembno vplivali zlasti Božidar Jakac, Miha Maleš in Riko Debenjak. Za glasnika svojega umetnostnega nazora in za eksemplarično umetniško usodo sploh si je pesnik spet izbral slikarja, občudovanega Riharda Jakopiča.

Prvi Gradnikov umetniški sodelavec je bil ekspresionistični Fran Tratnik. Z motivi socialne bede, človeškega trpljenja, norišnice, pokopališča, slepote itd. se je ujel z Gradnikovimi verzi iz časa prve svetovne vojne. Leta 1917 sta pri založbi Umetniška propaganda v Ljubljani izdala 13 listov obsegajočo bibliofilsko grafično mapo Begunci, ki jo je sestavljalo šest Tratnikovih skic in prav toliko Gradnikovih pesmi.

Naslednjo tako knjigo je napravil z Božidarjem Jakcem. Gre za osem pesmi iz cikla Pisma, ki jih je Jakac vrezal skupaj s svojimi slikami tako, da tvorijo neločljivo celoto. Ni mogoče reči, ali je knjiga izšla leta 1924 ali že kaj prej, ve pa se, da je bila izdana v samo 30 podpisanih izvodih.

Popolnoma se je pozabilo na Gradnikove verze v knjigi dekliških risb Rdeče lučke ali risbe o ljubezni Miha Maleša iz leta 1929. Knjiga je doživela dve neugodni kritiki, eno na račun blazirane Maleševe risbe, drugo na račun Gradnikovih verzov, zaradi česar se je Gradnik zbal za svoj ugled in se s tem svojim delom ni nikdar ponašal.

V svoji reviji Umetnost je Maleš objavil lepo število Gradnikovih pesmi in prevodov, leta 1943 mu je izdal in ilustriral Moderno špansko liriko, po vojni pa ilustriral še njegov prevod Karadžićevih Srbskih pravljic. Gradnik si je zaželel Maleševe umetniške pomoči tudi ob čisto zasebnih priložnostih, ko je sklenil komu pokloniti pesem in mu jo je Maleš prepisal in ilustriral na umetniškem papirju. Lirični Maleš, ki se ga je v umetnostni zgodovini prijel vzdevek "slikajoči pesnik", je bil sicer ena najplodovitejših in najvidnejših slovenskih likovnih osebnosti ter ob Jakcu začetnik slovenske grafike, prepoznaven po druženju folklornosti, secesijskega sloga in erotične melanholične atmosfere.

Med drugo svetovno vojno je pesnik pripravil 16 strani obsežno bibliofilsko knjižico Bog in umetnik: v spomin Riharda Jakopiča, ki je izšla v letu Jakopičeve smrti maja 1943 pri Maleševi založbi Umetnost. Knjižico o Jakopiču je Gradnik načrtoval že leta prej, a je načrte prehitela slikarjeva smrt. Umetnik ga je prevzel s svojo razgledanostjo, modrostjo in človečnostjo, publika, zlasti slikarjevi sorodniki, pa s knjigo niso bili zadovoljni, češ da je "prikazal mojstra v neugodni luči kot vinu in ženskam vdanega lahkomiselnika in celo razvratneža, kar on v resnici ni bil". Gradnik se je branil z izjavo, da ni pisal Jakopičeve, ampak preko Jakopičevega lika biografijo katerega koli pravega umetnika, slikarja ali pesnika, ne nazadnje je v njej popisal tudi svoja lastna doživetja: kako je umetnikovo življenje z božjim ukazom zapisano trpljenju ("Samo trpeč boš našel moj obraz in samo v dvomih mojo tajno sled") in kako se bog in umetnik vzajemno dopolnjujeta.

Pri drugih Gradnikovih knjigah so imeli slikarji manj izpostavljeno vlogo. Taka je zbirka Padajoče zvezde, katere ponatis je leta 1923 s šestimi lesorezi ilustriral Božidar Jakac. Jakcu je pesnik zaupal tudi svojo tretjo zbirko De profundis (1926), ki je obveljala za najlepše opremljeno pesniško zbirko v vsej dotedanji slovenski knjižni produkciji, in Večne studence (1938), ki jih je obogatil z osmimi dvobarvnimi lesorezi. Tako kot pri vseh drugih knjigah je Gradnika živo zanimal vsak detajl opreme in je skušal slikarju dopovedati, kako si natančno predstavlja velikost in obliko in barvo črk ter umeščenost pesmi na stran. V zahvalo je po vojni sestavil serijo nagrobnih napisov za rodbinski nagrobnik Jakčevih na pokopališču v Novem mestu. Akademski slikar in grafik Božidar Jakac je bil v partizanih član Avnoja, po vojni je zasedal visoke in vplivne funkcije (bil je profesor in rektor na slikarski akademiji v Ljubljani in član SAZU-ja) in je gotovo kaj pripomogel k temu, da Gradnik zaradi svoje predvojne protikomunistične razpoloženosti ni preveč čutil političnih posledic. Likovno občutljivega pesnika je Jakčeva grafika pripravila do dveh pesmi: Belo in črno in Zadnje zvezde. Slednja se nanaša na Jakčev antološki barvni lesorez Poslednje zvezde. Ko ga je Jakac poklonil prijatelju pesniku, je ta že v naslednji noči sestavil nanj pesem.

Alojz Gradnik in slikar Riko Debenjak sta se skupaj podpisala pod Pesmi o Maji (1944), Primorske sonete (1952), reprezentativni izbor Harfa v vetru (1954) in še nekatere knjige. Grafični mojster Riko Debenjak je bil profesor na likovni akademiji v Ljubljani in Gradnikov primorski rojak (rodil se je v Kanalu ob Soči). Blizu sta mu bila folklorna motivika in hotenje po pokrajinski prepoznavnosti. Pesnik je tudi Debenjaku ob osebnem prazniku sestavil in poklonil priložnostne verze.

Z Gradnikovim doživljanjem kiparskih stvaritev sta povezani dve pesmi. Pod Gubčevo glavo je nastala pod vplivom plastike Lojzeta Dolinarja. Takole je Gradnik razložil Marji Boršnikovi:

"Ali vidite vrh moje knjižne omare Gubčevo glavo v odlitku kiparja Dolinarja? Že celih trideset let dela tam družbo meni in mojim knjigam. Nikdar prej me ni ta strahotna, z razbeljenim železom izžgana praznina oči tako prešinjala kakor tista leta mojega bivanja v Zagrebu, ko sem se tolikokrat v večernih urah zamišljen ustavljal pred Markovo cerkvijo na Griču na tistem prostoru, kjer je storil Gubec svojo junaško smrt. [...] Zavrtelo se je v meni vse, kar se je dotlej nabiralo, misel se je lovila za mislijo, predstava za predstavo, beseda za besedo. Bil sem razburjen. Ko sem legel v posteljo, nisem mogel zaspati. Vzel sem papir in svinčnik in začel pisati. To je trajalo skoraj vso noč. Zjutraj je bila pesem končana."

Gradnikov verz se je ujel tudi z dletom kiparja Jakoba Savinška, najprej pri nagrobniku Jakčevi rodbini, potem pa še po otvoritvi Savinškovega kipa Ivana Tavčarja na Visokem v Poljanski dolini 13. okt. 1957. Pesem, ki se je ob tej priložnosti zapisala Gradniku, ima naslov Ob odkritju spomenika Ivana Tavčarja.

Gradnik se je kar nekaj družil še z ilustratorjem pri časopisu Jutro Elkom Justinom, ki sicer ni opremljal pesnikovih knjig, bil pa je strasten zbiralec slovenskih literarnih relikvij, tudi Gradnikovih, in se je lahko pohvalil z verzi, ki jih je pesnik posvetil izrecno njemu. Vestno je signiral vsako drobnjarijo izpod mojstrovega peresa (npr. list, "na katerem je preizkušal pero"), datiral njen nastanek ter dan, uro in okoliščine, v katerih jo je pridobil. Npr. 6. nov. 1948:

"V sredo t. m. bil pri pesniku Gradniku (ob 7. uri zvečer), da mi je podpisal 'Portugiške sonete'. Prosil sem ga, če mi napiše prav za Prešernove 'Poezije 1847' kake verze. Mi obljubi in da naj pridem čez 10 dni. Naslednji dan okrog pol 12 dop. mi sporoči po telefonu, da lahko pridem po verze. [...] Sedaj posedujem dvoje redkosti: izvirne Prešernove 'Poezije' z Župančičevim posvetilom in ene z Gradnikovim. Pesnik Gradnik mi je zatrdil, da je ta verz napravljen prav za tega 'Prešerna'. Dal ga ne bo nikomur, edino, če izda svoje celotno delo."

Podobo Gradnika kot likovnega eksperta je utrdil članek Božidarja Borka leta 1939 s predstavitvijo pesnikovega stanovanja v Šubićevi ulici v novem, gosposkem delu Zagreba, kjer je tedaj prebival kot sodnik najvišje jugoslovanske sodne inštance, "stola sedmorice": "Prijetnemu interieru v mirnem pesnikovem bivališču dajejo slikovit značaj številne podobe, večidel dela starih italijanskih in holandskih mojstrov. Med njimi sta tudi dva Kremser-Schmidta, ki sta že sama prava galerijska vrednota. Zdi se, da ima naš pesnik intimen odnos do likovne umetnosti." Pesnik je posedoval slike velikih slovenskih slikarjev: Maksima Gasparija, Ivana Čarga, Zorana Mušiča, Frana Klemenčiča, Franceta Zupana, Avgusta Bucika, seveda tudi Jakca in drugih. "Močvirja abstraktne umetnosti" v sodobnem slikarstvu pesnik ni cenil. Slej ko prej je – tako kot v literaturi, kjer se vedno znova vrača k velikanom Goetheju, Shakespearu, Prešernu – prisegal na klasiko ter sodobne tokove v umetnosti zavračal kot dekadenco.

Posebno poglavje so slikarske, kiparske in fotografske upodobitve pesnika Gradnika. Portretirali so ga Božidar Jakac, Avgust Černigoj, Riko Debenjak, Avgust Bucik, Zdenko Kalin, Saša Šantel, Krištof Zupet, Miha Maleš in še kdo. Najbolj nenavaden med njimi je portret, ki ga je leta 1931 napravil Gradnikov goriški sošolec Saša Šantel: kot smučarja v Kranjski Gori.

Dandanašnji je popularno govoriti o rivalstvu med tradicionalno knjižno in novodobno slikovno kulturo: ne, Gradnik nam te neproduktivne opozicije ne bo pomagal graditi.