Muzej o malih ljudeh ob veliki meji

Na Rapalsko mejo po šestih desetletjih, odkar je izgubila vsakršen pomen, ostajajo le spomini in ostanki meje. V Žireh so jih delno zajeli v obnovljenem pritličju Muzeja Žiri.

Prejšnji petek so v Žireh s slavnostnim odprtjem projekta Pozdravljeni, ljubitelji utrdb zaključili prvo dejanje prenove Stare šole oziroma Muzeja Žiri, ki traja vsaj desetletje, morda tudi več. Natančneje, prejšnji teden so odprli obnovljeno pritličje in na ogled postavili Žiri in okolico v času Rapalske meje.

Pa vendar to območje ni bilo obmejno le med obema vojnama. »Žiri so obmejno mesto,« v Vodniku po muzejski zbirki in utrdbah na Žirovskem zapiše Miha Naglič, predsednik Muzejskega društva Žiri. Zakaj? Naravna meja poteka po razvodnici med Črnim in Jadranskim morjem, Posavjem in Posočjem oziroma med porečjema Sore in Idrijce. Tu je tudi meja med Gorenjsko in Goriško, tu je potekala meja med loškim gospostvom freisinških škofov na eni ter tolminskim in idrijskim gospostvom na drugi strani, v letih od 1918 do konca druge svetovne vojne pa je tu potekala meja med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo.

Pozdravljeni, ljubitelji utrdb

Prejšnji teden zaključeni projekt čezmejnega sodelovanja Interreg IIIA Slovenija–Avstrija z naslovom Pozdravljeni, ljubitelji utrdb govori o nastanku in propadu zadnje omenjene, Rapalske meje. Nanaša se na oblikovanje turistične ponudbe Žirov, v katero je vključen ogled kulturne dediščine, to je ostankov jugoslovanskih utrdb Rupnikove linije na eni in italijanskega Alpskega zidu na drugi strani nekdanje meje v povezavi (izhodišču) s ponudbo Muzeja Žiri. V muzeju že nekaj let zaradi obnove niso predstavljene stalne zbirke in bodo tako čevljarska zbirka, zbirka del žirovskih slikarjev, zbirka NOB oziroma zbirka Žiri v 20. stoletju in čipkarska zbirka morale nekaj časa še počakati v depoju. V muzeju naj bi svoje mesto našla tudi zbirka o skladatelju Antonu Jobstu. V velikem projektu so sodelovali štirje partnerji: Muzejsko društvo Žiri, Turistično društvo Žiri, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca in Občina Žiri kot nosilec projekta.

»V Žireh smo dobili nekaj povsem novega. Ljudje so spraševali, kaj se dogaja s pristavo. Zob časa je načel tako Staro šolo kot Štalarjevo hišo. Slednja se je podrla, skoraj desetletje pa se na nekdanji šoli dela. Najprej smo morali utrditi temelje, odvodnavanje, … Potem smo uspeli na čezmejnem razpisu in danes v muzeju predstavljamo tudi vsebino,« je zadovoljen župan Bojan Starman, ki upa, da Žiri s tem pridobivajo nov center in ponos Žirov. Nadaljnjo obnovo naj bi financiralo ministrstvo za kulturo, ki je denar za obnovo namenjalo tudi v prvih letih.

Žiri so (bile) obmejni kraj

O pomenu govora in ohranjanja izročila o nekdanji Rapalski meji Tomaž Pavšič, avtor knjige Ob stari meji, pravi: »Za prebivalce z obeh strani nekdanje meje, ki je bila za večno odpravljena pred 60 leti, meja ne sme utoniti v pozabo, pa naj gre za ohranitev zgodovinskega spomina, zaradi narodnoobrambnega naboja, zaradi dela naše zgodovine, zaradi vsega, kar so morali prebivalci z nesrečno mejo doživeti, preživeti in premagati.« Ne more si predstavljati, kako živo bi, če bi bilo to mogoče, zgodbe opisali nekdanji državni mejniki. »Po prvi svetovni vojni je bila Slovenija grdo razkosana, v delu ob Rapalski meji so jo najhuje občutili Primorci. Tisti, ki so živeli zahodno od Osojnice in Breznice, niso bili več Slovenci. Tega so se zavedali tudi Žirovci, ki jim je meja vzela zahodne vasi, sami pa so dali zatočišče marsikateremu zavednemu Primorcu. Mejnika, kot sta v Osojnici in na Mrzlem vrhu, bi lahko pisala romane,« je dejal Pavšič.

Kraljevina Italija je leta 1915 s silami antante sklenila tajni pakt, s katerim so ji Rusija, Francija in Anglija zagotovile tuja ozemlja. Tako so se leta 1918 začeli polaščati tujih ozemelj. Že novembra tega leta (premirje je bilo podpisano 3. novembra!) so se italijanski vojaki pojavili na Mrzlem vrhu, konec novembra pa so šli z Osojnice na oglede vse do Stare šole v Žireh (kjer je danes muzej). Zaradi strateško pomembnega idrijskega rudnika so torej šli čez prej opisano naravno oziroma vodno mejo in zasedli dvanajst naselij, ki so dotlej sodila v žirovsko občino. Zasedbi italijanske vojske je šele leta 1920 sledil sporazum v Rapallu, po kateri je meja tudi dobila ime in je veljala vse do leta 1947, ko je bila meja med novo Jugoslavijo in cono B ukinjena. Deset od dvanajstih žirovskih naselij je še danes v idrijski občini, vrnjeni sta bili le Breznica in Osojnica. Občini Idrija so ostali Dolenji in Gorenji Vrsnik, Govejek, Idršek, Korita, Ledine, del Mrzlega Vrha, Pečnik, Žirovnica in Žirovske Krnice (zdaj Ledinske).

Vodnik po muzejski zbirki in utrdbah

Vzdolž Rapalske meje (ob črti Žirovnica – Ratitovec – Blegoš – Žirovski Vrh – Ljubljanski vrh – Cerknica – Slivnica – Črni Vrh – Kamenjak – Plase) je Kraljevina Jugoslavija v letih pred vojno (1938–41) gradila obrambni sistem, ki so ga po vodji gradnje poimenovali Rupnikova linija. Na Žirovskem je potekala po grebenu Žirovskega Vrha, vse do Smrečja in na Vrh Svetih Treh Kraljev. »Na tem odseku najdemo skoraj vse tipe jugoslovanskih utrdb, po globini razvrščene v dve obrambni črti: v prvi so bili lahki strojnični objekti v Žirovski kotlini in pod obronki Žirovskega vrha, v drugi pa veliki odporni točki na vrhovih Žirovskega vrha, pravi podzemni utrdbi, ki sta največji od ohranjenih vzdolž cele Rupnikove linije,« v Vodniku po muzejski zbirki in utrdbah na Žirovskem piše Miha Naglič. Pri velikih podzemnih utrdbah ima v mislih dve, za turiste delno že urejeni utrdbi na Golem vrhu in Hrastovem griču, ki obiskovalcem z večstometrskimi podzemnimi hodniki jemljeta dih.

Iz omenjenega vodnika moramo izluščiti še dve poglavji. Najprej o življenju ob meji, ko je Rapalska meja vnesla velike spremembe. Do leta 1918 še bližnji sosedje so takrat ostali vsak na svoji strani meje, prosto gibanje ni bilo več mogoče. Kmetje so postali dvolastniki, ko je bil del posesti v eni, del pa v drugi državi. »Kmetija pri Belinu v Mrzlem Vrhu je idealen primer,« piše Naglič: »Njihova domačija je stala v Jugoslaviji, hlev pa je bil postavljen tako, da si vanj vstopil v Jugoslaviji, izstopil v Italiji – idealen kraj za kontrabantsko primopredajo.« To pa je že drugo poglavje. S kontrabantom so prebivalci ob meji vedno znali premagovati težave. V času med obema vojnama se je splačalo tihotapiti tobak, pa kavo, saharin, sladkor in moko, tudi vžigalnike in karbid, tihotapili so tudi konje in drugo živino.

Kaj z dediščino meje početi danes? Čemu ohranjati utrdbe kot spomin na žalostno obdobje zgodovine? »Zato, ker hkrati pričajo o trdoživosti in upornosti našega naroda, ki mu je po letu 1945 uspelo rapalsko mejo pomakniti na zahod,« pravi Miha Naglič in zapiše, da je usoda vojaških objektov zanimiva, dokler služijo svojemu namenu, saj zbujajo strah, ko odslužijo, pa sčasoma postanejo predmet zanimanja nevojakov. Na meji je ostala ohranjena več kot polovica mejnikov, na obeh straneh pa še cela vrsta utrdb in drugih vojaških oziroma obmejnih objektov (ne pozabimo na italijanske obmejne stražnice – karavle!), ohranjenih je tudi nekaj predmetov muzejske vrednosti, ki pričajo o življenju ob meji: orožje, uniforme, kontrabantsko blago …

Prenovo sprožil potres

Prenova Muzeja Žiri se je začela s potresom. Velikonočni potres, ki so ga leta 1998 najbolj občutili v Posočju, je svoje rane pustil tudi v Žireh, na starih, debelih in obokanih zidovih Stare šole. Letos preminuli Ernest Mlakar, takratni gospodar Muzejskega društva Žiri, je škodo prijavil Državni potresni pisarni v Bovcu, ki je odobrila denar za obnovitveni projekt. Leta 1998 so Staro šolo in Štalarjevo hišo razglasili za kulturni spomenik, vendar je bila Štalarjeva hiša v času postopka porušena. Leta 2000 je skupina arhitektov na čelu z Beto Poljanšek Koman pripravila projekt prenove Stare šole, leto kasneje pa je Občina Žiri prvič v zgodovini prejela proračunski denar za obnovo kakega kulturnega spomenika v Žireh. Začnejo se leta obnov (vmes so maja 2004 pripravili celo razstavo o projektu prenove!), leta 2005 pa občina uspe na čezmejnem razpisu za ureditev zbirke Pozdravljeni, ljubitelji utrdb!

S slednjim so, kot je že zapisano, uredili pritličje muzeja in na ogled postavili dokumentarno razstavo o nekdanji Rapalski meji v devetih poglavjih. Na ogled je tudi multimedijska dokumentarna predstavitev Skrivnostne utrdbe, za zdaj pa so zgolj za pokušino predstavljeni tudi žirovski čevljarski kot in žirovske klekljarske mojstrovine, na ogled je tudi nekaj predmetov, ki jih je Muzejsko društvo Žiri pridobilo od prvih darovalcev za zbirko o Rapalski meji na Žirovskem. Najbolj veličasten kos je velika črna omara generala Rupnika. Razstava je delo zgodovinarke Vlaste Pečelin in arhitektke Bete Poljanšek Koman, avtorja multimedije sta arhitekt Aleksander Jankovič Potočnik (poznamo ga kot avtorja prve knjige o Rupnikovi liniji) in Dubravko Gecan, »šuštarski kot« sta znova postavila čevljarska veterana Marijan Bogataj in Tone Mlakar. Veliko zaslug za obnovo nosi vodja projekta Ida Filipič Pečelin, za uspešno prijavo na čezmejni razpis pa Olga Vončina.

»V tej fazi je urejeno zgolj pritličje, do konca prihodnjega leta pa bo urejen celoten objekt. Večji del bo še vedno namenjen muzejski dejavnosti, uredili pa bomo tudi večnamenski prostor za različne prireditve. V pritličju bo sprejemno informacijski center s prodajo spominkov, morda bomo preselili tudi knjižnico,« nadaljevanje projekta opiše Vončinova. Prava muzejska zbirka o Rapalski meji bo na ogled čez nekaj let, najbrž ob zaključku projekta obnove Stare šole (razstavo Pozdravljeni, ljubitelji utrdb si lahko brezplačno obiskovalci ogledajo še ta konec tedna, dopoldan med 9. in 12. uro in popoldan med 15. in 18. uro). Z dopolnjevanjem zbirke se bodo člani Muzejskega društva Žiri morali še pozabavati, kakšna je pot do muzealij, pa je ob odprtju opisal predsednik društva Miha Naglič: »V Osojnici, kjer je bil meddržavni mejni prehod, na levi strani še vedno stoji mejnik, na desni strani pa ga že dolgo ni več. Zanimalo me je, kje bi lahko bil, in povedali so mi, da je zakopan. Pred časom je občina naročila izkop, vendar nismo ničesar našli. Ko sem o tem pisal, sem prejel pismo, v njem pa sporočilo, da je kamen v strugi Osojnice. Zadnjič grem le pogledat in sem ga našel! Danes smo ga po naročilu občine prepeljali pred Muzej.«

Muzej kot kulturno središče

Prenovljeno muzejsko stavbo kot zelo pomembno pridobitev za Žiri ocenjuje tudi dr. Tadeja Primožič, strokovnjakinja za trženje kulturne dediščine. »S tem so zagotovljeni osnovni prostorski pogoji za prenovo starih in postavitev novih muzejskih zbirk. Trenutno pa lahko govorimo zgolj o njihovih zametkih.« Upa, da se pomena Stare šole zavedajo vsi Žirovci. »Muzeji so pomembne institucije, ki hranijo tako imenovano premično dediščino, ki priča o našem obstoju. Torej je osnovno poslanstvo žirovskega muzeja ohraniti dediščino prejšnjih generacijŽirovk in Žirovcev našim zanamcem. Zato si želim, da bi muzej vzeli za svojega in ga pomagali sooblikovati vsak po svojih močeh z zbiranjem predmetov, skrbjo za dediščino in izobraževanjem o njenem pomenu. Le tako bo muzej živel in opravljal svoje poslanstvo ter postal tudi pomembno kulturno središče.«

Tadeja Primožič je prepričana, da ima žirovski muzej potencial, da postane pomembna sestavina turistične ponudbe na Škofjeloškem in širše. Brez dvoma pa je sam muzej za uspešen razvoj turizma v Žireh premalo, treba bo poskrbeti tudi za druge sestavine kakovostne ponudbe. »V mislih imam druge lokalne zanimivosti, lokalno kulinariko in dovolj prenočišč, pa tudi urejeno okolje, dovolj usposobljenih turističnih delavcev in podobno,« pravi Primožičeva. Tako imenovani kulturni turizem je ena izmed najhitreje rastočih vrst turizma v svetu in po predvidevanjih Svetovne turistične organizacije bo tako tudi v prihodnje. Muzeji so brez dvoma izjemno pomembna sestavina turistične ponudbe, vendar danes dobrega muzeja ne sestavljajo zgolj kakovostne zbirke, temveč še veliko več; muzejske delavnice in druge dodatne muzejske dejavnosti, muzejska trgovina, muzejska restavracija. Vse to pa je povezano z vizijo in strategijo muzeja, dodaja.