V srcu Indijanca je Medved vedno zasedal posebno mesto. Medvede so Indijanci prikazovali na svojih totemih, ščitih, risbah, maskah, nakitu in drugih umetninah. Medved je simbol moči, vrlin, naučene ponižnosti, materinstva, učenja, zdravljenja in tudi simbol sanj.

Medved, gospodar gozda, je pomemben člen v življenju človeka, saj si z njim delimo življenjski prostor. Karkoli se zgodi medvedu, se zgodi tudi človeku. Indijanci so živeli v sožitju in v prijateljskem odnosu z medvedi, saj so znali z njimi komunicirati in so jih sprejemali kot del njih samih. Medved je svoje spoštovanje vračal ljudem tako, da jim je dovoljeval nabiranje hrane na »svojem« ozemlju, jim ni škodoval in ji celo varoval.

Indijanci verjamejo, da se medvedje v času zimskega spanja vrnejo v svoje duhovno telo. Tako dovolijo njihovim zemeljskim telesom, da se v času hibernacije revitalizirajo. Kadarkoli pa Indijanec potrebuje moč in pogum za kakšno zahtevno dejanje, prikliče duh medveda na pomoč, ki je vedno prisoten.

Ko je Indijanec »Dve Luni« izvedel, da želijo v Sloveniji hladnokrvno pobiti 100 in več medvedov, je dejal: »Medved je naš brat, mi vsi smo ena družina. Ljudje smo tisti, ki smo vdrli na njihovo ozemlje, mi smo tisti, ki jim odmikamo tla pod nogami in jih stiskamo na vedno manjši kos gozda. Do danes smo z našimi brat medvedi živeli v miru, nismo se jih bali in tudi oni se niso bali rdečega človeka. Zaradi naše nevednosti in odmaknjenosti od Matere Narave, smo pozabili na naše živalske brate in se posvetili le lastnemu obstoju in bitki za imetje. Več tisoč let trajajoče premirje je prekinil človek in njegova naloga je, da Očetu Gozdu povrne mir.«

Kot zasanjan, je »Dve Luni« še dodal: »Sedaj je prišel čas, ko se moramo spomniti, kar smo nekoč že vedeli. Prišel je čas, ko se vračamo k velikemu duhu, k Materi Naravi. Vsi smo njeni sinovi, zato je tudi Medved naš brat. Kmalu bomo z njim živeli v miru in harmoniji, kot nekoč. Otroke ne bomo več učili strahu pred njim. Ne. Z medvedom in drugimi živalskimi brati bodo naši otroci rasli in se od njih učili naukov življenja! Naši živalski bratje se že veselijo dne, ko bo jih bo človek sprejel v svoj dom, v svojo družino.«

Anita Novak, Ljubljana