Kako živimo

V zadnjem času se nekateri posamezniki oglašajo, kako smo danes nesproščeni in da živimo slabše kot pred dvajsetimi leti. Ni, da bi človek verjel.

Če samo malo pomislim, kaj je bilo takrat. Doma smo imeli enega fička, na katerega smo čakali dve leti. Na cesto z njim smo lahko šli samo vsak drugi dan (sistem par-nepar). Ne vem, ali so res že pozabili na znani depozit za prehod državne meje, na ogromno vsakodnevno devalvacijo, na bone za bencin, na Milko Planinc. Kako so se nam Avstrijci smejali, ko smo v njihovih »sparih« kupovali na tone kave in margarine. Pa smo kljub temu živeli v prepričanju, da živimo v najsrečnejši državi na svetu. Saj so nam tako zatrjevali. V šolah so nas učili, da je edina prihodnost komunizem in da bo kapitalizem tako ali tako čez nekaj let razpadel. Glavni predmet na maturi je bil novejša zgodovina SFRJ in Samoupravljanje s temelji marksizma. Le zakaj bi se učili računalništva, pa nemščine in francoščine?

Da ne omenjam sproščenosti. Bog ne daj, da si takrat rekel kaj čez državo ali kakšnega politika. So te hitro obiskali.

Ne bom trdila, da je vlada po 1etu 1991 delala samo slabo. Ne, naredila je tudi veliko dobrega. Ampak dejstvo je, da sedanja vlada dela pač še bolje. Davki se nižajo, gospodarska rast je rekordna, nezaposlenost je nižja, smo del razvite Evrope. Med dopustom nas ne tlačijo več v sindikalne podrtije na morju – ampak si spodoben dopust lahko privoščimo tudi sami. Vozimo se v sodobnih avtomobilih, po »fasngo« ni treba več čez mejo, saj imamo vse doma.

Bom pa zelo vesela, če mi o demokraciji ne bodo več pameti solili ljudje, ki so bili v tistih časih vodilni členi komunistične diktature. In tudi ne vrli mladeniči določenih političnih strank, ki so v 80-ih letih komaj ugledali luč sveta.

Če dobro pomislim, je edina prednost tistih časov ta, da smo bili 20 let mlajši. Ampak bog ne daj, da bi se nam ta beda še kdaj vrnila.

Blanka Š.,

Mengeš