Bravo, Metod!

Akademski kipar Metod Frlic, ki živi in ustvarja v Malenskem Vrhu pod Blegošem, je ta in minuli mesec prejel kar dve nacionalni likovni nagradi. Ob dnevu državnosti pa je javnost šokiral še z izjemnim portretom dr. Jožeta Pučnika ...

Kako se počutiš, potem ko si bil v zadnjih nekaj mesecih kar dvakrat nagrajen – s častno nagrado Majskega salona 2007 (v Murski Soboti, 18. maja) in Nagrado ZDSLU 2007 (v Ljubljani, 7. junija)?

»Ko sem dobil ti dve nagradi, sem imel občutek, kot da pijem dobro kavo. Ko jo popiješ, se nič ne spremeni, ostanejo ti vse odprte bitke za preživetje. Grem naprej z revolucijo v srcu.«

Ali to pomeni, da te je zdaj po Škofji Loki, kjer si ustvaril celo alejo njenih velikanov, končno priznala tudi prestolnica in s tem vesoljna Slovenija? Tujina te je že prej, saj so te povabili na mnoge kiparske simpozije …

»Slovenija me počasi sprejema, sicer se tudi meni nikamor ne mudi. Počasi se vsaka ledena gora stopi. Ta še je, seveda vedno manjša. Tujina me včasih sprejema bolj sproščeno kot naše okolje, vendar si ne delam iluzij. Tudi na področju kulture obstajajo kulturni imperialisti, vsak narod ščiti svojega in ga prodaja, kot najboljše od najboljšega. Kapital je prva selekcija.«

Nagrada ZDSLU vsebuje tudi denarno premijo, sponzorira jo Hypo Group Alpe Adria, vendar ta najbrž ni tolikšna, da bi si z njo kupil novega viličarja ali prekril streho na šoli v Malenskem Vrhu?

»Nagrada ZDSLU (Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov) je vredna 2000 evrov bruto, to je pol kubičnega metra boljšega marmorja. Potem pa naj eksperimentiram in raziskujem nove oblike! Tudi sicer nimam problemov z delnicami, vrednostnimi papirji in ostalo podobno navlako potrošniške družbe.«

Kaj bi si nabavil oziroma omislil, če bi nenadoma dobil velikodušnega mecena z debelo denarnico?

»Lili bi kupil otok s kamnolomom.«

Tvoj portret dr. Jožeta Pučnika ni ravno zgled akademskega realizma, je pa neverjetno prepoznaven in karakteren, podobno kot tvoj Jobst v Žireh. So na »iznakaženega« Pučnika že kakšni odmevi?

»Odprtje je bilo v nedeljo na Ljubljanskem gradu v sklopu razstave o osamosvojitvi Slovenije. Takoj je odmevalo. Predsednik vlade Janez Janša je bil vidno nezadovoljen, ker me je spoznal. Slučajno sva si bila predstavljena in ob rokovanju mu ni uspel niti nasmešek številka šest, kaj šele kakšna vljudnostna beseda. Navzoči so bili tudi minister za kulturo Vasko Simoniti, Aleksander Zorn, predsedniški kandidat Lojze Peterle in vsa vojaška in policijska elita ter ostala množica, a niti eden ni imel želje spoznati avtorja portreta. To pove veliko. Razvoj se dogaja le v nekaterih glavah. Socrealizma še ni konec. V socializmu bi me že zaprli, kaj se bo zgodilo tu, bom pa še videl. Tako spoznavam sproščeno Slovenijo.«

Moja asociacija ob pogledu na tvojega Pučnika: od komunizma iznakaženi obraz (rdeče praske); a Pučnik ohrani svoj lastni obraz in vse skupaj prenese z mirno, čeprav ne ravnodušno (stoično) vedrino (z nasmehom) …

»Bolj ko mu praskajo obraz, močnejša postaja njegova podoba. Dve plasti prask, druga se lahko spremeni v sij. On se smeji, ker je daleč od tega in še vedno seje optimizem med nas.«

Katero je tvoje najvidnejše delo v zadnjem letu?

»Portret vojaka Antona Hafnerja v aleji znamenitih Ločanov.«

Kaj imaš zdaj v delu?

»Trenutno delam skupaj s podjetjem Marmor Hotavlje fontano za Trzin. Na razpisu sem zmagal pred petimi leti, do izdelave je prišlo letos. Dokaz, kako redko se nameni kakšen evro za višje cilje in ne zgolj za asfaltiranje cest.«

Metod, dobro se nam drži še naprej!