Nemočen krik kampa Špik

Besedilo: Alenka Peternel
petek, 29. junij 2007 / 06:00

"Kaga pa saseda praje"

Nedolgo nazaj sem se sprehodila mimo kampa Špik v Rutah, oz. v Gozd Martuljku in zaslišala nekje med vetrom in pokončnimi smrekami skrito upajoče ječanje, poslednji krik Kampa Špik. Še živi, vendar čuti, da bodo kmalu prišli »strici«. in da se bo zgodil »zločin«. Ubili bodo vse zgodbe, življenje v njem in utrip in namesto njega bo tam zraslo nekaj dvomljivega, nekaj, v kar domačini ne verjamemo.

Še kot deklica in kasneje kot dekle sva se s prijateljico zelo radi sprehodili skozi kamp in se družili s svojimi vrstniki ob, čeprav skromnem, odprtem bazenu. In mnogo je zgodb, ki so se zgodile na odbojkarskem igrišču, posutim z mivko, po kateri so poskakovali bosi pari navdušenih nog. In mnogo je trenutkov, ki so se rodili prav na tem posebnem kraju, objetim s prijetnim gozdičkom, njegove skrivnosti pa čuvajo pokončne, vitke smreke, ki se kot ponosne manekenke zibljejo v vprašujočem vetru.

Kot aktivna članica Turističnega društva v Gozd Martuljku seveda tudi nekaj vem o turizmu in se seveda ne strinjam z ukinitvijo kampa. Vsako leto se namreč udeležim svetovnega prvenstva v poslikavi telesa in nekaj dni preživim v avstrijskem kampu ob Millstatskem jezeru in se prepričam na lastne oči, da se kamp-turizem ne ukinja in da se od njega da prav dobro preživeti. Občudujem, kako ti ljudje znajo prijazno ponuditi vsak košček ob jezeru in kako se z nekaj iznajdljivosti in zagnanosti zapolni vsak košček kampa. In sprašujem se, zakaj ob avstrijskih jezerih ni videti bungalovov s štirimi zvezdicami?

Pa bi se lahko veliko naučili od naših sosedov, kako se dela v turizmu, kajti turizem ni način, kako se v najkrajšem času dokopati do največjega zaslužka, temveč je to proces in utrip različnih gostov in ne le tistih, ki si lahko privoščijo štiri ali pet zvezdic.

Kadar se ljudje odločajo uresničiti tako veliko vizijo, se je seveda (pre)potrebno posvetovati s krajani, kajti le ljudje, ki živijo v Rutah in svoj kraj nosijo v srcu, znajo prisluhniti, kaj kraj prenese in kaj bi ga ubilo ali pokopalo. Popolna ukinitev bi bila neke vrste »naklepni umor«, kajti to je še edini kraj v Rutah, ki še diha s turizmom in diši po prijetni prihodnosti za vse. Mene pa skrbi, da določenim ljudem diši nekaj drugega in ne morem verjeti, da krajani nimamo besede pri soustvarjanju nečesa novega oz. pri posodobitvi kampa, ki seveda kar kliče po tem. Pa tako majhna razlika v besedi in tako velika pri realizaciji (ukinitev – posodobitev).

Za konec citiram besede kampa Špik, ki mi jih je le-ta prišepnil:

»Tako bom pogrešal vonj po jutranji kavi v poletnih dneh in skuštrane glave, ki so zjutraj kukale iz raznobarvnih šotorov različnih oblik. Pogrešal bom vonj po sveže opranem perilu, ki se je sušilo pred prikolicami in šotori in ni me motilo, ko se je vse to pomešalo s svežino jutra.

Tako rad bi se odločil sam o svoji usodi, a kaj, ko je moje srce za večino nevidno in so moje solze videti le neizogiben dež ... ni prav, da se o meni odločajo tuji ljudje, ki ne verjamejo vame. Ne bom trdil, da mi obnova ne bi koristila, pa še manj denarja bi porabili za posodobitev, kot pa za gradnjo bungalovov s čudnimi strehami, ki po obliki sploh ne sodijo v naš kraj. In kdo si upa trditi, da se to čez nekaj let ne bo odprodalo posameznikom, katerih imena so morda znana že danes? In rekoč, da tako in tako zasedenost ni bila bog ve kaj. Le zakaj? Zato, ker si povprečna slovenska družina takih počitnic ne more privoščiti ... Pa tudi ostali turisti prihajajo v našo deželo prav zaradi te pristnosti, ki jo je Kranjska Gora že izgubila, Gozd Martuljek pa jo še ima. Zaenkrat. Koliko časa še? Mar se res ničesar ne naučimo na napakah?«