Med medvedi na Kamčatki

Ruski polotok Kamčatka meri 370 tisoč kvadratnih kilometrov in šteje danes 350 tisoč prebivalcev, torej pride manj kot en prebivalec na kvadratni kilometer.

Od teh jih kar 198 tisoč živi v glavnem mestu Petropavlovsk Kamčatski ob Beringovem morju oz. Tihem oceanu, v sosednjem Elizovem je večje letališče, nekaj mestec je še ob obali Ohotskega morja, potem pa so le vasice ob cestah, ki peljejo do podnožij posameznih večjih ognjenikov in termalnih postaj z vročimi vrelci, do kristalno čistih rek, ki tečejo proti morju, notranjost pa je še vedno divja, neprehodna, skrivnostna, kamor prodreš le po rekah in se znajdeš v kraljestvu medvedov, ki imajo tu vsak svojo stezico do vode, do lososov, njihove najljubše hrane.

Pravljica o zlatem jelenu

Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let sem večkrat obiskala Rusijo. Moskvo in tedanji Leningrad, Baltik, Ukrajino, Uzbekistan, celo Sibirijo z Bajkalom. Nikoli pa nisem niti pomislila na Kamčatko. Le kaj bi iskala tam? Mi je pa ostalo ime v ušesih od šole sem. Kdor je hodil na srednjo ekonomsko šolo v Kranju, ko je bil ravnatelj prof. Ažman, ki je učil gospodarsko matematiko, se bo spomnil, kako je učenca, ki je povedal napačen odgovor, hitro ustavil z: »Njet Kamčatka!« A Kamčatka mi je vedno ostala v spominu le kot tisti dolgi jezik na koncu azijske Rusije, ki štrli ven, visoko nad Japonsko, potem pa se na drugi strani, kot bi se hotela nasloniti nanjo, pojavi že Amerika z Aljasko. In ko sem pred dvema letoma slišala, da je postala Kamčatka prav zaradi svoje divjine turistično zanimiva dežela, sem bila takoj odločena, da si jo ob prvi priložnosti ogledam. Avgusta 2005 nas je skupino 16 pohodnikov Webrova Mojca popeljala tja. Daleč je Kamčatka. Še skoraj 10 ur poleta od Moskve do Petropavlovska.

Ko sem gledala pod sabo ta prostranstva, sem se spomnila vodnika Viktorja, ki nas je vodil po Sibiriji in govoril o bogastvih Rusije, da ima Rusija »zlata kot blata«. Ena od ruskih pravljic govori o velikem zlatem jelenu, ki se je v diru pognal čez vso Rusijo in se pred Tihim oceanom na vrat na nos ustavil. Bila je taka sila, da mu je rogovje zletelo čez morje in obležalo na Aljaski. No, na ameriško stran je padlo le rogovje, sam jelen, torej ogromno bogastvo, pa je ostalo Rusiji. Tako se tolažijo, ker jim bo vedno žal, da so nekoč v zgodovini za male denarje prodali Američanom Aljasko. Tedaj pač niso vedeli, da je polna zlata in drugih dragocenih rudnin. In ko so Američani v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja znova nagovarjali Ruse, naj jim prodajo Kamčatko, je Lenin odgovoril s svojim odločnim: »Njet Kamčatka!« Kamčatka bo ostala ruska, kajti nikoli ne bi dovolil, da bi njihova dežela živela pod kapitalizmom.

Tudi daljna Kamčatka ni ušla kapitalizmu

A časi se spreminjajo tudi za Rusijo, nekdanjo Sovjetsko zvezo. Kapitalizem najhujše vrste prodira na vseh koncih. Čutiti ga je povsod, tudi na Kamčatki. Ljudje se zavedajo, da jim lahko največ da turizem, saj lovci vsega sveta hočejo doživeti svoj lov na medveda in druge divje živali prav v tej divjini, ribiči bi radi namakali trnke v rekah, bogatih lososov, turisti se hočejo povzpeti na ognjenike, od blizu videti njih ognjena žrela, se okopati v zdravilnih vrelcih in od blizu, vseeno pa z varne razdalje opazovati medvede pri njihovem vsakdanjem lovu v rekah. Danes ima Petropavlovsk več kot 80 turističnih agencij, vse več je zasebnih, ki ponujajo potovanje po deželi z lastnimi terenskimi vozili in celo z letali in helikopterji ter kujejo velike dobičke. Kamčatka ostaja divje lepa, a postaja brez usmiljenja kapitalistična, kjer se le da.

Tudi star vojaški kamion, predelan v avtobus, s katerim smo se čez drn in strn peljali na območje ognjenikov pod Visoki Tolbačik sredi dežele in še vedno delujoči ognjenik Mutnovski na jugu, ki ga je vozil možati, a simpatični voznik Saša, je bil najverjetneje njegova last. Dober poznavalec obeh ognjenikov je ta Saša. Pod Tolbačikom je bil tudi v letih 1975 in 1976, ko je Tolbačik bruhal in je lava ogrozila helikopter, ki je na to območje pripeljal vulkanologe. Bila je velika sreča, da se je posadka rešila, helikopter pa je ostal za vedno ujet v lavo. Še danes je tam in le rep kot nema priča zelo nevarnih situacij tistih dni moli iz hriba strjene lave. In Saša je vse to videl, doživel, zato je njegova prisotnost in vedenje o ognjenikih za turiste neizmerna dragocenost, ki jo danes lahko dobro vnovči.

Medvedje šape na mesečevi pokrajini

Mi smo se po velikih snežiščih povzpeli na 3085 metrov visoki Ploski Tolbačik, nato pa vrnili v tabor v bližini ruske baze za proučevanje ognjenikov. Kar dobro smo se sicer imeli; poleg vodje odprave, brkatega Saše, prevajalke Elene, spremljevalca Maksima, zasebnega učitelja, in vulkanologa Igorja smo imeli tudi svojo kuharico Tanjo. Za vsak večji podvig, kot sta bila vzpona na ognjenika, nam je zvečer postregla s torto. Bila je odlična kuharica. Najboljše boršče je kuhala in pripravljala odlične solate. Bili smo dokaj brezskrbni, uživali v neverjetnih barvah rahlo se prebujajoče narave po treh desetletjih mrtvila. Sicer je bilo še vedno kot na luni, sama lava, kamor si pogledal, le sem in tja mali kupčki rožic, trav, ki jih je kdo ve od kod prinesel veter in se je drobnim semenom uspelo zakoreniniti v tej ugasli žlindri. Ob vsaki najmanjši spremembi svetlobe so nariti hribčki okrog nas drugačne barve. Sama pustinja v neskončnost, do koder ti nese oko. Pravijo, da je na Kamčatki 35.000 kvadratnih kilometrov takšne ognjeniške pokrajine. Res, kot na luni. Malo pred nami so prav tu strokovnjaki preizkušali najnovejše lunarno vozilo. Še je bilo videti sledove koles. Našli pa smo tudi druge sledove: zajca, volka in medveda. Ko je Maksim ugledal prve sledove medvedovih šap, je otrpnil. Zelo ga je bilo strah, kajti vedel je, kaj vse se lahko zgodi. Mi se še nismo zavedali, Maksim pa je vlačil za sabo veliko palico, z njo zarisoval sled in pregledoval okolico. Tako hitro se tu spusti gosta megla in če bi si ne delal sledi s palico, ne bi našel nazaj do tabora. Ponoči smo doživeli to meglo. In ko smo še izvedeli za medveda tu blizu, si nihče ni upal do šotora s straniščem. Le do konca šotorskih vrvic, nič dalj. Ne znam si zamisliti, da bi nas tu presenetil medved. Da bi se zapletel med vrvi naših šotorov! Vem, da je vodja imel s seboj orožje za vsak primer, toda ... Medvedi so se tudi tu navadili na človeško hrano. Vsak tabor mora vse odpadke zakopati, toda medved jih najde, razkoplje in poje, kar je užitnega. Takšna mesta smo našli tudi spodaj pri ponesrečenem helikopterju ter sledi šap vsepovsod. In če pomisliš, kako hiter je medved, veš, da je mimogrede lahko kje blizu tebe. Pri drugem, okrog 2700 metrov visokem še zelo delujočem ognjeniku Mutnovski, medvedjih sledi nismo opazili, zato pa jih je bilo več ob reki Kamčatki, katere obale so polne borovnic, večjih od naših, bolj podolgovatih, in so za medvede prava poslastica. K sreči so nas napadli le komarji. Ti pa brez usmiljenja!

Medvedje požrtije ob reki Bistraji

Bolj prijazna so se vseeno zdela srečanja z medvedi ob reki Bistraji. Zadnje tri dni smo namreč preživeli na raftingu. Spravili smo se na tri velike gumijaste čolne in počasi, s tokom reke, opazovali okolico. Sam neprehoden gozd, kamor ti je neslo oko. Le redke so bile ravnine ob vodi, kjer je bil očiščen teren za taborjenje. Vendar povsod tam, kjer smo se ustavili, so tudi medvedi imeli svoje poti do vode. Izdajale so jih obžrte ribe, ki so ležale na tistih mestih. Nemarni požeruhi so medvedi. Od lososa največkrat požrejo le glavo, drugo pa pustijo in ponekod prav zoprno zaudarja po gnijočih ribah. Na kamčatskih rekah pa je tudi vse polno divjih ribičev. Srečali smo jih, kako so vlekli iz vode cele mreže ogromnih lososov. Kakšni komadi so to bili! Sušeni lososi so poleg kaviarja najbolj prodajano blago na Kamčatki. Saj je sušeni kamčatski losos tudi resnično nekaj najboljšega na tem svetu. Vsi drugi se skrijejo po okusu in aromi. Če bom šla še kdaj na Kamčatko, bom šla zaradi čudežno lepe pokrajine in zaradi dimljenega lososa!

Lovci s puškami, petarde, ogenj ponoči

Naši organizatorji so, kar se je dalo, poskrbeli za našo varnost. Pred nami sta bila na mestu, kjer naj bi prenočili, po dva lovca s puškami, Volodja, ki je vodil raft, pa je pred vsakim postankom pregledal okolico, zmetal cel kup petard, da bi se medvedi umaknili, in vso noč je gorel ogenj. Imeli smo srečo, medvede smo opazovali na rečnem bregu le z rafta. Kar precej jih je bilo. Tudi njim ni bilo posebej do srečanja z nami. Opazovali so nas izza vej, videl si glavo in okrogla svetlejša ušesa. Le redko so se povsem pokazali. Le medved, ki je ponoči lovil losose na malem, z gozdom poraslem otočku sredi reke, je prišel daleč v vodo. Volodja ga je izzival, klical, toda preko vode ni prišel. Bilo pa je slišati, da je slabe volje, kajti njegov ulov ta večer ni bil najbolj uspešen. Ko je le ujel nekaj rib, se je odpravil lovit na drug konec otoka, izginil med drevjem in nismo ga več videli. Še najbolj se je našim fotoaparatom izpostavil medvedji par, ki je hitel tik ob vodi nekam navzgor. On naprej, ona za njim. In slišalo se je neprijazno brundanje. Zdelo se mi je, kot bi šla nekam v štacuno in bi on vso pot godrnjal, češ kaj je tega treba, samo zapravljala bi .... Verjetno sta šla le iskat novo lovišče.

Truplo v spalni vreči

Zjutraj smo pospravili tabor, se spravili z vsemi popotnimi vrečami na raft in se spustili čez nekaj brzic v osrednji tok reke. Neka modra vreča, ki je visela z drevesa na drugi strani reke, je pritegnila našo pozornost. Če si se malo dvignil v čolnu, si videl na tleh pod drevesom ležati človeka v modri spalni vreči. Vendar vsega v krvi. Hitro so veslači ustavili raft, Volodja in Sašo sta se napotila nazaj pogledat, kaj se je zgodilo, da bi nudila hitro pomoč. Vendar za tega človeka ni bilo več pomoči. Volodja je o nesreči takoj obvestil policijo v Petropavlovsku. Tam so že vedeli zanjo, kajti izkazalo se je, da sta bila tu dva ribiča. Uradno poročilo se je glasilo, da je ribič padel s čolna, utonil in ga je medved vlekel iz reke, zato raztrgan prsni koš, drugi ribič pa se je rešil. A zakaj je bil potem ponesrečeni ribič v spalni vreči? Ugibali smo vse mogoče, vse je kazalo, da ga je medved presenetil v spanju, toda uradno poročilo je pač uradno in obvelja. Kmalu smo tudi srečali motorni čoln, ki je peljal posebno komisijo na mesto nesreče. Ko smo se vozili proti popoldnevu proti koncu naše poti, so pripeljali truplo za nami. Žal se dogajajo take nesreče. Nevarno je, če ribiči lovijo blizu mest, kjer imajo svoje lovišče medvedi. Dogaja se tudi, da ljudje izginejo v goščavi in se nikdar več ne vrnejo. Mimogrede izgubijo sled, ne najdejo več poti do vode. Mogoče le oslabijo, mogoče jih raztrgajo medvedi. Volodja je pravil, da so tam zgoraj na hribu ogromni medvedi, težki tudi po tono. Znamenje, postavljeno pri zadnjem taboru, je spominjalo na tak žalosten dogodek. Eden od tovarišev se je ločil od skupine, šel na krajše raziskovanje okolice, a se nikoli več ni vrnil. Nekdo mu je pred kratkim k znamenju postavil lonček belega vina in dve cigareti. Če bi morda le prišel, najverjetneje pa za njegovo dušo, ki mogoče še vedno blodi kje naokrog ...

Taka je s kamčatskimi medvedi. Najlepše jih je gledati na razglednicah. V muzejski trgovinici v Petropavlovsku sem našla najlepšo družinico divjih medvedov, ki jo je posnel sloviti ruski fotograf V. Nikoljenko in ji dal naslov »Po zimskem spanju«. Vsi zaspani so še, videti so povsem nenevarni, in smrček mladega svetlo rjavega medveda je tako prisrčen, da bi mu človek dal kar ljubčka ...