Informbirojevec v zaporu

Besedilo: Radovan Hrast
Kategorija: Nasveti / torek, 19. junij 2007 / 06:00

Viharnik na razpotjih časa (5)

Sredi dopoldneva se zaslišijo koraki. Ječar odpre vrata. Vsi stojimo mirno. »Hrast, z menoj!« zaukaže. Vnovič me odpelje v sobo za zasliševanje. Za pisalno mizo sedi starejši možakar in ob njem mlajši, verjetno zapisnikar. Že pri vratih obstanem. Strmim vanju. »V imenu komiteja Komunistične partije Reka ti izrekamo administrativno kazen. Tvoje delovanje zoper državo ni bilo kdove kako pomembno, zato je kazen le vzgojna. Za dve leti te pošiljamo na družbeno koristno delo.« Podpišem zapisnik, potrdim prejem odločbe, ki mi je ne izročijo, zapustim pisarno.

Počasi in utrujeno hodim za ječarjem. Spet me privede v tretje nadstropje, vendar me potisne v drugo, večjo sobo. V glavi mi kar vre. Kaj je to družbeno koristno delo? Še nikoli nisem slišal za kaj takega. Pa za dve leti! Dve leti dela in vzgoje, mi je rekel. Kakšno vzgojo pa še potrebujem? V sobi zagledam med drugimi tudi Francija in Djura. V hipu pozabim na trpljenje. Začnemo ugibati, kdo nas je spravil v keho in kam pojdemo. Potem prihajajo še drugi, med njimi Tomo. Zvečer nas je v sobi že devetindvajset. Ugotovimo, da smo vsi politični zaporniki. Pravijo, da smo »informbirojevci«. Vsi smo enako kaznovani, se pravi, da bomo šli na prevzgojo za dve leti.

In vendar se čutimo nekam sproščene. Ne branijo nam pogovora. Še posebej veseli so nekateri, ki so prebili več mesecev v samici. Utrujeni poležemo po tleh. A komaj smo zaspali, nas zbudijo. Dva mlada oficirja Udbe v spremstvu miličnikov nam dajeta navodila. Govorita v zelo ostrem zaničevalnem tonu. »Kar imate osebnih stvari, vzemite s seboj! Tiho in brez glasu pojdite na dvorišče, od tod pa naprej. Vsak najmanjši prekršek bo strogo kaznovan. Ne poskušajte bežati! Brez opozorila bomo streljali. Zdaj pa marš in tiho iz sobe!« Na dvorišču nas miličniki surovo postavijo v vrsto po dva in dva. Stojim ob Franciju. Potem nam nataknejo na roke lisice in jih močno privijejo. Nato nas stlačijo v velik kombi.

Minute čakanja v kombiju se vlečejo v neskončnost. Zaradi gneče in nerodnega položaja premikam telo in roke, lisice pa me vse bolj stiskajo. Zarežejo se mi v živo meso. Nazadnje miličniki zaprejo vrata. Avto odpelje v neznano. Je to začetek prevzgoje, premišljujem. Je to mogoče? Z nami delajo, kot da smo zločinci. Potem pozabim na bolečine in poskušam, kot vsi drugi, ugotoviti, v katero smer se peljemo. Peljemo se proti Grobniku ali Martinščici. Ura bo okrog štiri zjutraj. Nekdo zašepeče: »V Grobniku ob tej uri streljajo obsojence!«

Nam grozi smrt z ustrelitvijo? Živčno premikam roke, a lisice se mi še bolj neusmiljeno zajedajo v mesto. Tih jok in stokanje napolnita kombi. Avto se ne ustavlja. Neprekinjeno nadaljuje pot. Iz ovinka v ovinek. Premetava nas, spuščamo se navzdol. Nazadnje se ustavimo. Vrata kombija se odprejo. Z uperjenimi brzostrelkami nas pričaka večja skupina miličnikov. Na obali smo. Pred nami stoji lesena barka. Bakar. Tako kot prej v kombi, nas po dva in dva, še vedno zvezana z lisicami, spravijo v trup barke. Kar hitro odplujemo. V podpalubo se spusti nekaj miličnikov in nam sname lisice. Nobenega vprašanja ne dovolijo, niti besedice ne spregovorijo. Lačni in še bolj žejni nemo buljimo v ogrodje ladje. Kam nas peljejo? Zakaj tako ravnajo z nami?

Knjiga je že izšla in je naprodaj na Gorenjskem glasu, Zoisova 1 v Kranju, od 7. do 15. ure. Cena knjige, ki obsega skoraj 500 strani, z 20% popustom znaša 23,2 EUR (5.560 SIT).