Predstava Plavž

V Vogrščah pri Pliberku na avstrijskem Koroškem so odigrali igro jeseniškega avtorja Franceta Klinarja z naslovom Plavž.

Ob stoletnici delovanja je Katoliško kulturno društvo Vogršče in okolica kot osrednjo prireditev pripravilo gledališko predstavo na prostem z naslovom Plavž. Predstava sama na sebi bi v poletnem času, ko se v vseh krajih, ki nekaj dajo na kulturo, pripravljajo prireditve na prostem, ne pomenila posebej pomembnega dogodka. V Vogrščah pa je premierna predstava v sredo, 6. junija, prerasla okvire lokalnega kulturnega praznika in tudi okvire slovenskih kulturnih društev na Koroškem. Mirno lahko rečem, da je bila to predstava, v kateri so se združili igralci in vaščani, tako da so vsem prisotnim posredovali nekaj globokih sporočil. Že ob prihodu v vas, ko se je že dodobra stemnilo in pripravljalo na nevihto, je bilo mogoče čutiti slovesno razpoloženje, predvsem pa veliko pričakovanje vseh krajanov, ki se je kazalo v gostoljubnosti in želji po razgovoru v materinem – slovenskem jeziku. Prizorišče predstave na vaškem trgu med cerkvijo in župniščem je bilo spremenjeno v fužinsko naselje, kakršno je nekoč stalo na Slovenskem Javorniku. Scenaristi so se izredno potrudili, da so prizorišču vdihnili avtentičnost kraja, kjer se zgodba dogaja, kakor jo je postavil jeseniški pisatelj France Klinar. Maketa plavža, graščina in drugi objekti na trgu so spominjali na znane posnetke in makete objektov v jeseniškem muzeju, hkrati pa so bili postavljeni tako, da so omogočali kar največjo preglednost dogajanja na celotnem prostoru ter razumevanje vsebine gledališkega dela.

V igri nastopa več kot šestdeset odraslih in otrok, ki vsi prihajajo iz vasi Vogršče z le nekaj sto prebivalci. Iz sosednje vasi je bila sposojena le konjska vprega. Vsi nastopajoči so pod vodstvom režiserja Francija Končana odigrali znano gledališko delo tako, da smo ves čas občutili napetosti, ki se pojavljajo med fužinarji tistega časa, tako v pogledu odnosa do lastnine kakor tudi jezika, kulture in bodočega razvoja.

Na tribuni, ki so jo domači rokodelci pripravili tako, da bi lahko bila za zgled marsikateremu bogatemu gledališču, so bila kljub neprijaznemu vremenu zasedena vsa mesta. In tako je približno dvesto gledalcev napeto spremljalo dogajanje in le tu in tam v lepi slovenščini pokomentiralo takratno in sedanje dogajanje. Na vrhuncu dramaturške napetosti je predviden tudi grom, ki naj bi nazorno pokazal zapletenost odnosov v pripovedi. Na prireditvi v Vogrščah je temu gromu sledila tudi prava poletna ploha, ki pa ni zmotila ne nastopajočih ne gledalcev. Kot eden smo počakali konec predstave in do kože mokri navdušeno izražali hvaležnost igralcem in drugim, ki so pripomogli, da je ta predstava doživela tako uspešno uprizoritev.

Ob skopem poročilu o predstavi mislim, da je prav, da se Jeseničani nekako zahvalimo Vogrščanom za to počastitev jeseniškega železarstva. Ni šlo samo za gledališko predstavo, šlo je tudi za to, da so nam na avstrijskem Koroškem še enkrat pokazali, kako se je treba boriti za svoje pravice, svoj jezik in svojo lastnino. V današnjih časih in prodaji SIJ-a je predstava še posebej aktualna. Prisotni smo izrazili željo, da bi gledališki ansambel predstavo uprizoril tudi na Jesenicah, ker menimo, da bi bila enako odmevna kot na Koroškem. Žal je tako željo težko izpolniti, saj ansambel predstavlja večino aktivnih vaščanov in bi odhod na Jesenice pomenil velik organizacijski in logističen problem. Vsekakor pa bi bilo na tribuni v Vogrščah lepo videti več predstavnikov slovenskega kulturnega in političnega življenja, ki bi tako izrazili večjo podporo naporom zavednih rojakov. V imenu vseh udeležencev iskreno čestitam Katoliškemu kulturnemu društvu Vogršče za vztrajnost, izbiro gledališke predstave in kvalitetno izvedbo. Vse čestitke tudi nastopajočim in drugim zaslužnim za ta velik kulturni dogodek z željo po nadaljnjem uspešnem delu in sodelovanju.