Skrite pasti detektivskih igric

Znana vraža pravi, da naj bi tisti, ki ima na kresni večer pri sebi praprotno seme, slišal živino, ki se pomenkuje o prihodnjih dogodkih. Želja, da bi spoznali prihodnost, je v ljudeh prisotna od nekdaj, prav tako pa nas pogosto zanimajo skrivnosti drugih. Če je prva želja neuresničljiva, pa zato druga ni. Seveda je mogoče izvedeti, kaj počno in govorijo ljudje za našim hrbtom, in nekateri se tega lotijo s pravo detektivsko žilico.

Zakaj nekateri tako radi brskajo po skrivnostih drugih? Zakaj jih tako zanima, kaj nekdo počne, govori, namerava? Samo z radovednostjo ne moremo pojasniti obsedenega vohljanja po življenju drugih. Motivi za tako početje so dokaj različni, ampak v osnovi je za razne »detektivske igrice« treba imeti precej časa. Torej gre za ljudi s preveč prostega časa, ki se hudo dolgočasijo, verjetno pa so tudi nezadovoljni s svojim življenjem. Lep primer so vaške opravljivke, ki razen oprezanja za čem »sočnim« in »čvekanja« o tem, kaj se godi pri sosedih, nimajo kaj početi. Nadaljnji motivi za vohljanje po življenju drugih pa so vedno osebni. Človeka, za katerim oprezajo in vohljajo, namreč ljudje ne izberejo naključno. Pogosto je to človek, ki ga ne marajo, ga sovražijo, mu zavidajo, mu želijo škoditi ali se maščevati tako, da mu na razne načine nagajajo, ga opravljajo, očrnijo, razkrijejo njegove boleče ali »umazane« skrivnosti. Seveda priredijo, popačijo in izkrivijo resnico. Tako se zgodi, da vam dopoldne spodrsne na ledu, popoldne pa se že govori, da se od same pijanosti sredi belega dne valjate po pločniku. Neredko ljudje vohljajo tudi po življenju človeka, ki se ga bojijo. Bojijo se, kaj bi jim lahko storil, kaj morebiti naklepa v zvezi z njimi, ne želijo ga srečati in imeti opravka z njim. Tak strah in potreba po izogibanju določenega človeka ponavadi izvirata iz slabe vesti, torej je zelo verjetno, da mu je »vohljač« nekoč storil nekaj slabega in se boji »poravnave računov«. Zelo pogost razlog vohljanja za drugimi so tudi negotovost, pomanjkanje varnosti, razna sumničenja in ljubosumje. Ljudje pogosto vohljajo za partnerjem, neredko pa tudi starši za otrokom, če se jim zdi, da jim prikriva nekaj pomembnega. Ne gre zanemariti, da so nekateri ljudje hudo paranoični: obsedajo jih strahovi o skritih zarotah in grdih naklepih drugih proti njim, zaradi česar hočejo o vsem in vseh izvedeti čim več. Na skrivaj zaljubljeni pogosto vohljajo za oboževano osebo, pogost razlog vohljanja pa je tudi denar oz. korist.

V osnovi vsi ti amaterski detektivi počno isto: skrivaj opazujejo, zasledujejo, prisluškujejo, poizvedujejo, napeljujejo na določene teme, se lažno predstavljajo, lažejo o sebi in razlogih svojega zanimanja: V svojih pristopih so presneto iznajdljivi: se spoprijateljijo s človekom in čakajo, da jim bo zaupal svoje skrivnosti, se lažno predstavljajo prek elektronske pošte, vdrejo v njegov računalnik, poizvedujejo pri bivših partnerjih, v službi, izkoriščajo zgovornost otrok, brskajo po smeteh, predalih, žepih, pošti, GSM aparatih, gredo na WC in človeku mimogrede »obrnejo« celo kopalnico in še mnogo tega. Ampak vse to vohljanje skriva kar nekaj pasti. Kot prvo, radovednih vsiljivcev, ki v vse vtikajo svoj nos, ljudje nimajo preveč radi. Drugo, odkriti podatki naredijo »vohljača« še bolj sumničavega in paranoičnega, saj si jih praviloma razloži na najslabši možni način. Tretje: o nekom skušate nekaj izvedeti posredno, ker ne verjamete, da bi vam povedal resnico. Kako pa veste, da bo drugim povedal resnico? Kako veste, da vam bodo drugi ljudje povedali resnico o njem? Ljudje smo vedno pristranski, pa tudi lažemo precej pogosto. Torej sploh ni jamstva, da boste po tej poti izvedeli resnico. Na lastne oči in ušesa se lahko prepričate samo o dejstvih, toda njihovo pravilno razlago vam lahko ponudi samo ena oseba. Življenjsko dejstvo je, da nikoli ne vemo vsega in da vsak samo zase ve, kaj zares misli, občuti in namerava. Filozofsko vprašanje pa je, ali je z lažjo in goljufijo sploh mogoče priti do resnice. Osebno menim, da to nikoli ne gre, in se strinjam s pregovorom, da »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«.