Tu se govori slovensko

Odgovor na članek Mihe Nagliča v prilogi Gorenjskega glasa (1. junija, str. 9)

Dovolite mi določene pripombe, kakor sledi:

Najprej splošna pripomba, ki velja tudi za velik del drugih prispevkov v Vašem časopisu. Članek g. Nagliča je verjetno v celoti pogojno sprejemljiv, čeprav bi imel človek, glede na to, da gre za izkušenega novinarja, pripombe tudi k strukturiranosti besedila (npr. pojavljanje iste tematike na več mestih, deloma z različno interpretacijo oz. dikcijo). Morda naj bi to služilo »večji zanimivosti oz. sprejemljivosti« prispevka, kar je članku v slabo uslugo. Razumem, da gre v Vašem primeru za t. i. regionalni časopis, ki pa bi vendarle moral imeti za cilj – kakor mediji v celoti – izobraževanje in dviganje bralcev na višjo kulturno raven. In, glede tudi na to, da so Vaši bralci vsaj deloma iz intelektualno više stoječih krogov, bi članki morali stremeti tudi za tem, da se ponudi strokovno utemeljena ubeseditev in argumentacija, predvsem pa natančna, ne zavajajoča terminologija.

V članku g. Nagliča me, poleg že navedenega (kljub temu da mi je jasna slovenska situacija, da si o jeziku upa meritorno soditi in pisati skoraj vsakdo) moti vsaj naslednje.

Mešanje pojma »dvojezičnost« z možnostjo izražanja (bolj ali manj dobrega) v dveh jezikih, v navedenem primeru slovenščine in angleščine. Dvojezičnost v bistvu pomeni enakovredno (lahko tudi hkratno) obvladanje dveh jezikov, načeloma za vsa funkcijska področja jezika. Te vrste dvojezičnost nahajamo zlasti na jezikovnih mejah (npr. Slovenci v Italiji, Avstriji ali na Madžarskem). Kolektivna dvojezičnost na matičnem področju slovenščine ne bi več pomenila prednosti, saj je – med drugim – eden izmed pogojev za t. i. smrt jezika. Vpliv angleščine na slovenščino je – po moji oceni – še najmanj vprašljiv npr. v prevzemu tujih imen za podjetja ali poslovne verige ipd. Bolj nevaren se mi zdi npr. vpliv medmrežja, saj (večinoma mladi) po tej poti ne samo prevzemajo tuje (angleško) besedje, temveč tudi besedotvorne vzorce, sintaktične vzorce in celo pravopisna pravila, ki veljajo za angleščino.

Znanstvene publikacije v tujem jeziku, pretežno v angleščini, so seveda nujne. Prav tako nujne so tudi v slovenščini z vzpostavitvijo slovenske strokovne terminologije za čim več strokovnih področij. Tu preti nevarnost že sedaj, saj država npr. ne financira ustrezno priprave in izdelave terminoloških razlagalnih slovarjev za posamezne stroke.

Nikakor se ne morem strinjati (z resda v prispevku samo nakazano situacijo, ki pa ji sledijo zgodovinske paralele, kar tudi današnjo situacijo v bistvu legalizira), namreč, da se npr. na (pretežno) slovenskih strokovnih in znanstvenih sestankih uporablja samo angleščina.

In končno naj opozorim še na nestrokovno oz. neprecizno izražanje pisca, tokrat le na enem primeru. Takole pravi med drugim: »Če gremo v drug kraj ali celo v prestolnico, je mogoče bolj prav, da govorimo čimbolj slovensko. Doma pa le govorimo kar po domače. Znotraj slovenščine naj torej velja podobno kot v njenem odnosu do angleščine. Na primer: Žirovci med seboj govorimo po žirovsko, z drugimi Slovenci pa po slovensko.« Upam, da je jasno, da so tako narečja/govori kakor tudi knjižni in različne plasti pogovornega oz. knjižno pogovornega ali splošno pogovornega jezika - slovenščina.

S spoštovanjem,

prof. dr. Varja Cvetko Orešnik