Tu se govori slovensko

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 1. junij 2007 / 06:00

Se je res treba bati, da bo slovenščina na daljši rok izgubila bitko z angleščino? Po mojem ne. Slovenci postajamo dvojezični: s tujci komuniciramo v tujih, med seboj pa v svojem jeziku in ne vem, zakaj ne bi tako tudi ostalo.

Nekateri med našimi razumniki, ki se čutijo poklicane opozarjati nas na nevarnosti, ki v globaliziranem svetu pretijo naši narodni biti, vse bolj pogosto svarijo, da je ogroženo tudi tisto, po čemer smo, kar smo. Slovenci smo namreč predvsem zaradi slovenščine. Zgroženi so, ko vidijo, kako mnogi med nami, zlasti poslovneži in znanstveniki, s svojimi tujimi kolegi ne komunicirajo v slovenščini, ampak v tujih jezikih, zlasti v angleščini. Ja, kako pa naj?! Pričakovanje, da se bodo tujci naučili slovenščine, če se bodo hoteli sporazumevati z nami, je nerealno in zraven še neumno. Torej?

Eni postavljajo za zgled evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, ki v evropskem parlamentu govori slovensko. Res je, tam je to pač mogoče. Naš Lojze je tudi sicer ljubitelj folklornih nastopov, saj rad zaigra na orglice in harmoniko. Ampak pomislite, kaj bi na tujem napravil katerikoli od naših poslovnežev, ki bi v krutem boju za posel samo poskusil govoriti slovensko? Nič, poslovne možnosti bi si samo še poslabšal. Nekaj podobnega velja za naše vrhunske znanstvenike. Kako naj predstavijo svoje dosežke tujim kolegom? V slovenščini pač ne. Dr. Zdravko Mlinar, po žirovskem rodu gorenjski rojak, je zelo upoštevan v svetovnih socioloških krogih. A problem, o katerem mi je sam pripovedoval, je v tem, da on lahko bere dela svojih kolegov v njihovih jezikih, oni pa njegovih ne. Predstavi jim jih lahko edinole s prevodi kratkih povzetkov ali z referati, ki jih je imel na raznih strokovnih srečanjih. Ampak to ni (t)isto, povzetki so manj kakor obsežno delo, ki ga lahko v miru v celoti prebereš. To, da bodo dela naših znanstvenikov prevedena ali celo napisana v angleščini, torej ni narodna izdaja, je preprosta nuja.

So tudi taki, ki pravijo, da je sprejemljivo, če naš človek uporablja tuje jezike na tujem; ko nastopa doma, pa naj bo dosleden in naj za božjo voljo govori slovensko, in če ne gre drugače, hkrati poskrbi za prevod. Dogajajo se namreč seanse, na katerih je večina navzočih Slovencev, manjšina ali samo peščica pa tujih gostov. Razprava pa kljub temu teče v – angleščini. »Saj znamo angleško, ne,« se reče in beseda steče, kakor da bi bilo to nekaj najbolj normalnega … Sicer pa: ali je bilo kdaj drugače? Ko je bilo v današnjih slovenskih deželah še plemstvo, je bilo nemško in tako je tudi govorilo. Nemško so znali tudi vsi, ki so morali v svojih poteh na tuje, romat, študirat, na vojsko ali trgovat. V času obeh Jugoslavij je nemščino nadomestila srbohrvaščina. Vsi, ki smo imeli kaj opraviti onstran Sotle in Kolpe, smo jo znali in uporabljali. Zdaj je v tej vlogi angleščina. Razlika je samo v tem, da je število ljudi, ki na tuje potujejo in s tujci komunicirajo, vse večje in vse bolj raznovrstno.

In tako se zdi, da je slovenščine vse manj in angleščine vse več. Po mojem je ta bojazen odveč. Slovenščina se ne izgublja, ko Slovenci postajamo dvojezični. S tujci komuniciramo v tujih, med seboj pa v svojem jeziku in ne vem, kaj je pri tem narobe? Res narobe in hudo pa bo takrat, ko bomo začeli Slovenci tudi med seboj govoriti angleško. Kar se, resnici na ljubo, v primerih prisotnosti kakih pomembnih tujcev že dogaja. V Sloveniji je prvi jezik v javni rabi slovenščina, drugi so lahko le na drugem mestu in ne smemo dopustiti, da bi bilo obratno. Slovenija je jezikovno vse bolj onesnažena in tisti, ki na to opozarjajo, imajo prav.

Da bo slovenščina ostala v rabi med Slovenci, je najbolj odvisno od nas samih, od naše narodne in jezikovne ozaveščenosti, tako pri posameznikih kot v družinah. Svoje pa bodo morale slej ko prej narediti tudi »šola, štola in pištola«. Dobro vemo, kako veliko vlogo so v uveljavljanju slovenščine v časih, ko njena raba v javnosti še ni bila samoumevna, odigrali katoliški duhovniki in narodno zavedni učitelji. Pred pritiski od zunaj pa bo treba v sili uporabiti tudi pištolo, svoje bo morala narediti tudi država. Tu pa je bojazen upravičena, saj že po poldrugem desetletju, odkar jo imamo, opažamo, kako vse več njenih pristojnosti sporazumno prenašamo na nadnacionalne asociacije, kakršni sta EU in Nato. Šole imamo še, tudi štola je na svojem mestu, le pištolo nam počasi izbijajo iz rok.

Pa še nekaj je. Ne gre samo za knjižni jezik. Mogoče so še bolj ogrožena narečja. Tudi v rabi teh bi morali biti bolj dosledni. Če gremo v drug kraj ali celo v prestolnico, je mogoče že prav, da govorimo čimbolj slovensko. Doma pa le govorimo kar po domače. Znotraj slovenščine naj torej velja podobno kot v njenem odnosu do angleščine. Na primer: Žirovci med seboj govorimo po žirovsko, z drugimi Slovenci pa po slovensko. Da se nam ne bo zgodilo tako kot zadnjemu Jeseničanu, ki je na smrtni postelji izdahnil: Ejga, nema nas više. In bog daj, da mu ne bi bilo treba vprašati: Ejga, are you still there?