Trudimo se lepo igrati

"Najbrž se mi je prvič v življenju zgodilo, da se po končanem nastopu nisem mogel obvladati in so mi po licih stekle solze od zadovoljstva. Igrali smo kot v transu."

Godalni orkester Glasbene šole Škofja Loka je na mednarodnem tekmovanju mladinskih orkestrov v Neerpeltu v Belgiji dosegel prvo mesto in bil z 99 točkami absolutni zmagovalec celotnega festivala. Pred desetimi leti ga je ustanovil Armin Sešek, sicer profesor violine na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in na Glasbeni šoli Škofja Loka. »Že nekaj časa imam občutek, da je v vseh teh letih zavzetega in trdega dela orkester dosegel zelo visok nivo, kar smo posebej v zadnjem letu dokazali tudi na več koncertih doma in v tujini. Da bi verificirali našo kvaliteto, smo se prijavili na tekmovanje v Belgiji,« razmišlja Armin Sešek, ki orkester uspešno vodi tudi danes. Belgijci so bili nad orkestrom prvič navdušeni že pred dvema letoma, ko je ta v okviru kulturne izmenjave nastopil v Maasmachelnu. Svetovali so jim prijavo na enega največjih festivalov mladinskih orkestrov v Evropi (ta je v mestu Neerpelt konec aprila doživel že 55. izvedbo), kjer je Godalni orkester Glasbene šole Škofja Loka kakovost dokazal še pred strokovno komisijo. In so prišli, odigrali in zmagali.

Aplavz na zaključnem koncertu najboljših ni pojenjal. Kot zadnji nastopajoči ste morali zaigrati še »bis«, kar na zaključnih koncertih na tekmovanjih ni ravno pogosto, mar ne?

»Na zaključnem koncertu je nastopilo pet najboljših izmed 85 orkestrov, kolikor se jih je predstavilo na tekmovanju. Kot zmagovalcem, nam je pripadla čast nastopiti zadnji in ko smo odigrali svojo skladbo, nam je občinstvo z navdušenim aplavzom dalo vedeti, da želi »bis«. V nekoliko nepričakovani situaciji sem se hitro znašel in smo ponovili tretji stavek obvezne tekmovalne skladbe, za katero smo bili dodatno nagrajeni in mi je kasneje poleg članov žirije osebno prišel čestitat tudi njen skladatelj.«

Dosegli ste prvo mesto v svoji kategoriji, hkrati pa tudi absolutno prejeli največ točk, kar 99 od 100 možnih …

»Glede na to, da je na tekmovanju igralo kar 3600 mladih glasbenikov iz celotne Evrope, pa tudi iz drugih delov sveta, slišali smo Mehičane, Kitajce, Avstralce, Američane …, ima naša absolutna zmaga še toliko večji sijaj.«

Le kdo v žiriji vam je vzel še zadnjo možno točko?

»Na svoji snemalni napravi imam posnet naš koncert in sem opazil dva tri momente, ki nam jemljejo stoto točko. Lahko rečem, da je bila strokovna žirija zelo poštena pri svojem delu. V veliko zadovoljstvo mi je, ko mi je eden od članov žirije na sprejemu dejal, da so v žiriji že v trenutku, ko smo stopili na oder, začutili da se bo zgodilo nekaj posebnega. In tudi meni se je najbrž prvič v življenju zgodilo, da se po končanem nastopu nisem mogel obvladati in so mi po licih stekle solze od zadovoljstva. Igrali smo kot v transu.«

Ko ste se jeseni prijavili na tekmovanje, kaj je to pomenilo za orkester, leto, ko ste morali še bolje in več delati, kot v preteklosti?

»Pripraviti smo morali trideset minut čistega programa, kar ni ravno mačji kašelj. To je lahko problem tudi za orkester, ki ima vsak dan vaje, kaj šele za nas, ki se ponavadi dobivamo dvakrat na teden. Sam ne maram kampanjskega učenja, zato si delo in cilje vedno zastavljam na daljše obdobje. Seveda sem moje zlate glasbenike vselej opozarjal, ne pozabite, čas teče, imamo šest mesecev, ki bodo še kako hitro minili. Naš program je počasi »naraščal« za priprave pa smo izkoristili tudi nekaj letošnjih koncertov. To sta bila dva velika koncerta v Škofji Loki, novembra na Škofjeloškem gradu, ko smo odigrali celovečerni koncert in pa tradicionalni Božični koncert v cerkvi sv. Jurija, pred katerim so me Ločani že mesec dni prej na ulici spraševali, kaj bomo igrali … Sledil je uspešen nastop v organizaciji Glasbene mladeži Hrvatske v Zagrebu. Navdušili smo na koncertu konec januarja v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah, nastopili pa smo tudi v znanih beograjski dvorani Kolarac, kjer se je naš dijaški orkester znašel ob študentih akademij za glasbo. Nenazadnje smo našo pripravljenost potrjevali še na Gorenjskih glasbenih srečanjih v Kranju.«

Kdo vse igra v orkestru?

»Orkester šteje med 15 in 20 glasbenikov, večinoma iz Škofje Loke in nekaj iz Ljubljane. K sodelovanju sem pritegnil nekaj svojih dijakov s srednje šole … glasbeniki so stari od 13 do 21 let in so na poti študija za profesionalne glasbenike ali pa so v glavnem to tisti, ki so končali nižjo glasbeno šolo in sedaj študirajo druge smeri.«

Glede na to, da orkester vodite že od njegove ustanovitve pred desetimi leti, ga najbrž poznate »v temelje«, kot bi se reklo in uspeh ni zgolj naključje …

»Seveda ni naključje. Prepričan sem, da mi je veliko uspelo že s tem, da sem v orkestru uspel uveljaviti svoj način mišljenja o glasbi. Čutim, da smo v orkestru, jaz in moji zlati mladi glasbeniki, kot eno. Primer. Pridem na običajno vajo, prvič odprem partituro, za katero se še nisem imel časa pripraviti in začnemo igrati. Ko pridemo do »nevarnega mesta«, mi je v hipu jasno, da na tem mestu naša glasba lahko tudi »razpade«. Pogledam glasbenike in vidim, da na enak način ti pari mladih oči gledajo vame. To je eden najlepših občutkov, ki jih lahko doživiš v takem orkestru. Takoj ti je jasno, da res delamo skupaj.«

Kariero ste sicer začeli v Beogradu, kjer ste igrali v orkestru filharmonije, ko pa ste prišli v Slovenijo, ste se odločili za pedagoško delo z mladimi violinisti … Niste iskali angažmaja v katerem od slovenskih orkestrov?

»Niti ne. Pravzaprav me je pedagoško delo zastrupilo že v Beogradu, saj sem že tam učil na srednji glasbeni šoli, bil pa sem tudi gostujoči profesor na specialni šoli za nadarjene otroke v Čupriji. Ko sem prišel v Slovenijo, niti nisem razmišljal, da bi počel kaj drugega. Rad imam otroke, dobro se počutim v njihovi družbi. Saj pravim, so zlati otroci, nekateri šele začenjajo, drugi so na srednjih šolah, tretji študirajo. Mislim, da imajo tu pri meni eno oazo miru, prostor poln glasbe, umetniškega samopotrjevanja in tudi prijateljskega druženja. Tudi delavno zabavni vikend izleti postajajo naša stalnica.«

Kje so gornje meje orkestra? Kaj boste storili, ko bodo mladi stari 30 in več let?

»Škofja Loka ima neko posebno umetniško energijo. To ni naključje, samo poglejte, koliko dobrih likovnikov izhaja iz teh krajev. Pred 12 leti, ko sem začel poučevati, mi je nekdo od znanih in uspešnih glasbenikov dejal, da je Loka brez posluha. Mislim, da mu v glasbeni šoli vsake toliko časa pripravimo kakšen nov demanti. Na začetku se spomnim, smo v Škofji Loki zbrali komaj šest učencev, da sem se lahko v šoli zaposlil tretjinsko, danes mi zmanjkuje časa. Ko smo se ob pol peti uri zjutraj vračali iz Belgije, so nas pred glasbeno šolo v Puštalu pričakali starši s transparenti, šampanjcem in prigrizkom … Že to najbrž marsikaj pove o naši prihodnosti, o kateri sam niti ne razmišljam veliko. Saj je še toliko dobre glasbe, ki čaka, da jo zaigramo.«

Veljate za zahtevnega profesorja …

»Mislim, da kar veliko zahtevam od učencev. Moj čas je dragocen in nimam interesa, da bi ga porabljala za ljubiteljski pouk. Kot sem dejal imam med letom kar precej dela tako v Škofji Loki kot Ljubljani, čez poletje pa vodim še tečaje v Grožnjanu na Hrvaškem in letos prvič tudi v okviru poletne šole Loca Musica. Mislim, da zadaj stoji dobra ekipa glasbenikov in pedagogov, kar šoli napoveduje še lepo prihodnost. Lahko pa rečem, da je tudi iz Škofje Loke študij glasbe nadaljevalo nekaj dobrih violinistov.«

Med njimi tudi vaš sin Luka, slišim pa da igrata tudi hčeri dvojčici Ana in Kaja?

»Luka se pri šestnajstih šola na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, hči Lana igra klavir, dvojčici pa sta stari šest let in tudi že kar dobro strežeta instrumentu.«

Če se vrnem k orkestru, nova tekmovanja tudi še prihajajo?

»Ni nujno, da le tekmovanja. Mislim, da smo dosegli neko raven, ki je seveda logična posledica našega dobrega dela. Saj se ne trudimo zgolj za nagrade in medalje, predvsem želimo lepo igrati. Vsi, ki nas želite slišati ste že sedaj vabljeni na Loški grad, kjer bomo igrali ob praznovanju občinskega praznika, 29. junija.«