Greva narazen?

Njene /nepotrebne/ poti in stranpoti

»V meni je bilo veliko notranjega nemira, ki mi še danes ne dovoli, da bi obsedela na mestu, da bi se ustalila in zaživela neko normalno življenje, ki ga tisti, ki jim še kolikor toliko pomenim, pričakujejo od mene,« je za spoznanje bolj grenkim tonom nadaljevala Romana. »V bistvu sem begavček, kot da bi se mi po žilah pretakala pristna ciganska kri. Preizkusila sem se že na toliko področjih, da bi, glede na delovne izkušnje, že zdavnaj lahko šla v pokoj. Doživela sem več, kot lahko doživi povprečen človek v času enega življenja. O sebi pravzaprav nerada pripovedujem, ker mi že po pol ure »normalni« ljudje rečejo, da se lažem ali pa vsaj pretiravam. Nekoč sem imela v žepu milijon dolarjev, toda v enem tednu sem bila suha kot poper …«

To me pa zanima, sem jo za hip ustavila sredi nizanja misli in utrinkov. Nasmehnila se je in nadaljevala: »Mogoče te res zanima, vem pa ne, če mi boš tudi verjela.« Povedala je, da je nekaj časa delala tudi v igralnih salonih ob slapovih Niagare. Nekoč je tudi sama sedla na vroči stol in imela srečo. Priigrani denar ji ni ničesar pomenil. Bilo ga je preveč za dober sendvič in veliko premalo, da bi z njim pregnala lakoto in revščino. »Zato sem ga znova zamenjala za žetone in – zaigrala. Pa mi ni žal. Ves teden sem živela kot lord, bil je zanimiv občutek. Žal mi denar nikoli ni ničesar pomenil, še danes mi ne. Enako sem srečna, če ga imam preveč ali pa, če imam prazne žepe.«

Ko je opazila, da jo nejeverno gledam, je, malodane v jezi, dejala, da naj ne mislim, da so Slovenke zafrustrirane in zapečkarske. »Pojma nimaš, koliko jih je, ki samo čez mejo živijo dvojno življenje. Čez dan so pridne in ubogljive prodajalke, ponoči pa se prelevijo v drage prostitutke, sodelujejo na swingerskih zabavah, razpečavajo mamila in počnejo še kup drugih stvari, o katerih se vam, normalnih, niti ne sanja. Poznam eno, ki si je celotno šolanje plačala s prostituiranjem. Vse do doktorata so jo vzdrževali različni sumljivi tiči, doma pa o tem ni nihče ničesar vedel. Potem se je poročila in postala vzorna državljanka. No, razen zame, ker poznam še njeno drugo plat, konec koncev sva skoraj celo leto delile isto sobo.«

Romana ni imela kakšnih tesnih prijateljic. V veliko oporo ji je bila le sestrična, ki jo je zmeraj, ko je bila povsem na tleh, vzela k sebi. »Nočem se hvaliti, toda zanjo sem bila pripravljena storiti vse. Ko so ji začele odpovedovati ledvice, sem se takoj ponudila, da ji eno odstopim. Žal nisva bili kompatibilni … Sestrična mi je dobesedno umirala na rokah, kar je bila zame strašna izkušnja. Celo do staršev nisem nikoli gojila podobnih čustev …«Čeprav se mi je zdelo, da o starših noče govoriti, sem jo vseeno vprašala, v kakšnih odnosih je z njimi. »Sem pač črna ovca, Bog pomagaj,« je zavzdihnila. »Oni živijo tako preklemansko urejeno. Oče za mizo zmeraj sedi na levi strani, na klopi, v nedeljo imamo že štirideset let enake jedi na mizi, hodimo k maši, organiziramo piknike z vedno istimi ljudmi. Moja sestra obiskuje tisto šolo, ki jo je izbrala mama, samo to še čakam, da ji izberejo še fanta, zgradijo hišo in določijo, kakšno življenje bo živela.

Jaz pa nisem človek, ki bi prenašal vso to zlagano urejenost, pod katero se skriva marsikaj, kar je očem nevidno. Vem, da je oče vsaj dvakrat skočil čez plot, toda mama tega ne bo nikoli priznala na glas. Ne spomnim se, da bi se kdaj prepirala, razen, ko sta si skočila v lase zaradi mene. Mene se pač v tako življenje ne da umestiti …« Zaradi kaskaderskih vragolij ji leva rama ne služi več najbolje. Očitno jo je že prevečkrat poškodovala, ni pa bilo denarja, da bi dobila ustrezno zdravniško oskrbo. Tudi kakšen zob jo včasih boli, pa ne tarna preveč. Lani je pomagala dvema dekletoma, ki so ju kupili za različne barske usluge. Vrnili sta se domov in Romana sedaj čaka le prave priložnosti, da ju gre obiskat. »Danes sem tukaj, jutri me ni več. Lahko bom celo v zaporu, da se spokorim za kakšne frišne ali pa stare grehe,« se mi nasmehne, ko mi po moško stisne roko.