Osvobojeno ozemlje knjižnica

Besedilo: Igor Kavčič
petek, 18. maj 2007 / 06:00

"Mogoče danes knjižnica deluje kot osvobojeno ozemlje, medtem ko je na oni strani vrat fronta. Zunaj so "zateženi prfoksi" s svojimi zahtevami, tu noter pa talenti, umetnost, užitek ..."

Primož Zevnik je knjižničar in učitelj slovenščine na Gimnaziji Kranj, zunanji svet pa ga bolj pozna kot idejnega pobudnika in programskega vodjo gimnazijskega Revijskega orkestra ter gonilne sile velikih koncertov, ki jih že pet let dvakrat na sezono prirejajo na Gimnaziji. Ljudje so vedno že pol ure pred začetkom v dvorani, vstopnic ponavadi zmanjka, koncerti pa so pravi balzam za ušesa in duha.

Nekam prazna je danes gimnazija, saj še ni konec pouka …

»Prišel si ravno na dan, ko imamo na programu redne ekskurzije po Sloveniji, in zato ni dijakov v šoli. Sicer bi bila v knjižnici, kjer sva, kot vedno gneča.«

Tu sredi knjig je tudi vaše delovno mesto, pa vendar k pogovoru sem vas povabil zaradi glasbe, kot umetniškega vodja gimnazijskega revijskega orkestra in programskega direktorja velikih koncertov na vaši šoli …

»Glasbo sem imel rad od vekomaj. Različne zvrsti, še posebej pa klasično glasbo in jazz … Ko smo pred leti pripravljali literarne večere, smo ponavadi naše instrumentaliste prosili za kakšno glasbeno točko. Za idejo o orkestru je bil ključni dogodek literarni večer, na katerem je nastopil Klemen Pisk, tudi bivši dijak gimnazije. Nejc Bečan je za manjši sestav takrat napisal aranžma in v trenutku me je prešinilo, da imamo na šoli tisoč dijakov in bi lahko poskusili z večjo zasedbo. Že jeseni smo objavili razpis, da ustanavljamo Revijski orkester Gimnazije Kranj. Revijski zato, ker je ta lahko tudi simfonični orkester, ki se po potrebi lahko prelevi v Big band. Prijavilo se je kar 25 dijakov.«

Iz prve?

»Iz prve. Dijakov, za katere sploh nismo vedeli, da igrajo kakšen inštrument. Z vajami smo začeli oktobra in po dveh mesecih s tremi skladbami že nastopili na Velikem božičnem koncertu. Začeli smo z veliko mero entuziazma kot popolni amaterji.«

In že prvi koncert je bil »veliki«…

»Ja. Orkester je nastopil s tremi skladbami in nekaj samostojnimi točkami. Na koncert smo predvsem povabili dijake in starše. Že pri prvi pesmi pa so dijaki začeli kričati, kot na kakšnem rock koncertu. Jasno, da je to orkestru dalo krila in vsako pesem so morali igrati po dvakrat. Koncept koncerta je šel po gobe …«

Hkrati pa je bil to popoln uspeh in potrditev, da delate prave stvari.

»Takrat sem spet začel verjet v mlade. Oni so v smislu denarja zelo nedolžni, saj ne igrajo zato, da bi služili denar, hkrati pa želijo vseskozi spoznavati nove stvari, so željni dokazovanja in če jim daš možnost, da na odru pokažejo svoje talente in sprostijo vso njihovo energijo, potem so ti neskončno privrženi. In ko sem to začutil, sem vedel da smo ekipa, ki lahko nekaj naredi. Hkrati pa je ta orkester tako rekoč edinstven tovrstni na slovenskih srednjih šolah in prispeva k dobremu imenu šole. Po petih letih koncertov opažam, da se vedno več glasbenikov vpisuje na našo šolo in oder postaja že premajhen za naš orkester.«

Z leti je narasla tudi širša ekipa dijakov, ki sodelujejo pri organizaciji koncerta, jim lahko pustite pri tem proste roke?

»Lahko jim popolnoma zaupam, pravzaprav le na nek način držim roko nad vsem, res pa je da se več ukvarjam z vsebinskimi in tehničnimi stvarmi.«

No, brez vašega scenarija in duhovitih povezovalnih tekstov tudi ne bi šlo …

»Res vselej skrbim tudi za scenarij in tudi povezovalni tekst, ki ga odlično predstavljata oba voditelja prireditve. Scenarij mora biti duhovit, da je zabavno, da se človek malo nasmeji. Tu do dovtipi, namigovanja … Sicer pa na odru na vsakem koncertu nastopa do 100 dijakov, poleg tega pa jih je še 15 v tehnični ekipi, sedem je šivilj, dve vizažistki, tu je še 20 hostes …«

Kaj je vam osebno po petih letih dal ta orkester?

»Te stvari počnem z velikim veseljem, sicer se sploh ne bi ukvarjal z njimi. Vesel sem, ker smo postavili neko shemo, zastavili pot, s katere bi bilo škoda odstopiti. Orkester je namreč postal gimnazijska stalnica, dokazali smo, da smo dobri, igrali smo zabavno glasbo, jazz, višek pa je bil koncert klasike za zadnji božič. Mogoče je dobro, da se po nekem obdobju umaknem in prepustim vsebinski del dirigentu Bečanu, ki počasi končuje študij na akademiji in ima interes za delo z orkestrom. No, letošnji božični koncert bom vsebinsko zagotovo še pripravil jaz, imeli pa bomo ruski večer, Čajkovskega, Šostakoviča, pesmi Jesenina, kakšne znane Ruske pesmi in melodije … Potem se bom več ukvarjal s filmom. Želel bi na noge postaviti gimnazijsko filmsko produkcijo, delali bomo dokumentarce, videospote, imam željo narediti mladinsko duhovito, malce ironično »soap opero« v stilu mehiških nadaljevank.«

Ne, ne bo vam dolgčas?

»Res ne. Tudi če se ne bi ukvarjal z ničimer od tega, imam tu še vedno knjige in dijake, knjižnico, ki res diha kot živo bitje … Dijaki so vedno mladi, prihajajo, odhajajo, nove generacije nosijo v sebi popolnoma isto ljubezen in energijo kot prve generacije. In tudi orkester je vedno mlad, vedno ima enake talente, želje, ljubezen in privrženost.«

Ja, tudi orkester in koncerti so del te, včasih se je reklo »zatežene« gimnazije …

»Mogoče je nekoč res veljala za tako, a vsi, ki smo hodili nanjo, vemo, da nam je veliko dala. Mogoče danes knjižnica deluje kot osvobojeno ozemlje, medtem ko je na oni strani vrat fronta. Zunaj knjižnice so »zateženi prfoksi« s svojimi zahtevami, tu notri pa talenti, umetnost, užitek …«

In tako bo ostalo?

»Dokler bom jaz tu zagotovo.«